Ana Bešter Bertoncelj o strahu staršev

Vir: Lady
7. 6. 2017

Starše je danes strah številnih stvari. In to je postalo del vsakodnevnega življenja na način, da se tega niti ne zavedajo več. Česa je starša danes strah? 

Da bo otrok padel, zato mu skorajda ne dovoli, da teče, pleza, skače. Da bo otrok dobil kakšno nalezljivo bolezen, zato se izogibajo vseh priložnosti, kjer bi se to lahko zgodilo. Da bi lahko dobil klopa, zato skorajda ne hodijo z otroki več v gozd. Da bo imel strgane hlače in buško na čelu, zato zahtevajo, da v vrtcu hodijo na sprehod večinoma le še po asfaltnih cesticah, kadar je lepo vreme. Da bo otroku kdo rekel kaj neprijaznega, zato nenehno bedijo nad tem, s kom se otrok druži in kaj vse do njega pride.

Vse je fuj, bljak, ne, ne smeš, ne moreš, ne in ne. Včasih smo se cele popoldneve igrali pred blokom, plezali po drevesih, hodili v gozd in se tako ali drugače vse sami dogovorili med seboj (otroci med seboj). Ko se pogovarjam z mamami, prevladuje občutek, da je danes svet nevaren, da na nas na vsakem koraku preži nekaj strašnega. Pa se včasih vprašam, ali je res tako. Ali je danes svet res bolj nevaren, bolj krut in bolj neprijazen do naših otrok, ali pa je tak le občutek, ker vse novice hitro in tako udarno pridejo do nas. Iz vsake najmanjše stvari naredimo tako dramo.

Nič več ni več razpona med tem, kaj je varno, kaj nevarno in predvsem kaj vse je še med tema dvema skrajnostma. Seveda, ker se prodajajo skrajnosti. Samo tisto, kar je nevarno, ampak res nevarno, se prodaja. Ne želim podcenjevati bolezni, še manj poškodb, ampak tudi to, da se vsega izogibamo, ima svojo ceno.

Otroci so vse manj motorični, kar ima cel kup posledic, ki na prvi pogled niso vidne. Gibanje telesa je neposredno povezano z delovanjem in razvojem možganov. Pa ne le to, vse več otrok ima vedenjske težave, težave s koncentracijo, govorne težave in še in še. Če žival vzamete iz narave in jo zaprete v kletko, se bo zelo kmalu na to odzvala s spremembo vedenja. Otrok ne zapiramo v kletke, ampak če pogledamo, kako se je življenje spremenilo v zadnjih 50 letih, pa je morda čas, da začnemo na situacijo gledati širše.

Otroci (kljub temu da so vrtci in šole lepo urejeni, številne moderno opremljene, da takšnih oblik šolanja v preteklosti nismo poznali) kar tretjino svojega časa preživijo v zaprtih prostorih vrtca ali šole. Vzgojiteljice se sicer trudijo in otroke vodijo na sprehod (največkrat ne v gozd, ampak v ravni vrsti na sprehod), vendar še vedno so otroci v povprečju od osmih ur kar šest ur v vrtcu ali šoli. Kadar je mraz, dež, sneg ... je ta odstotek še višji. V večini vrtcev je v skupini tudi do 24 otrok v majhni igralnici. Preveč dražljajev, preveč vsega ... Zakaj se potem čudite, če so otroci nemirni, imajo vedenjske težave, nimajo koncentracije, ogromno jih je 'označenih', da so hiperaktivni, in podobno. Včasih je treba le videti širšo sliko, razmišljati s svojo glavo in sešteti dva plus dva.

Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.

Priporočamo