Ana Bešter Bertoncelj o težavah s samopomiritvijo

Ana Bešter Bertoncelj (foto: Aleš Pavletič) Aleš Pavletič
Vir: Lady
25. 11. 2017

"Mene moja mama ni vzgajala tako, kot vi predlagate, ampak sem vseeno bil vzgojen tako, da sem normalen. Otrok se hitro uči in ne potrebuje konstantne podpore staršev," je bil zadnjič eden od komentarjev na moj zapis o tem, da je pomembno, da se otrok, ko joka, ob starših nauči samopomiritve.

Redkokateri starš je pred 30 leti znal tako vzgajati. O tem se več govori šele v zadnjih letih, saj so sodobne raziskave možganov potrdile in razložile, kar so številni avtorji govorili že v prejšnjem stoletju (npr. John Bowlby v svoji teoriji o navezanosti).

Odnosi v primarni družini so eden od ključnih elementov pri gradnji otrokovih notranjih modelov (kdo sem jaz, kdo so drugi, kako varen je svet), na podlagi katerih potem otrok živi vse svoje življenje in v skladu s tem deluje. Prav tako starševi odzivi pomagajo otroku, da sčasoma zmore samoregulacijo (samopomiritev) in da lahko prek izkušenj tvori možganske povezave, ki mu omogočajo, da se lahko kot odrasel v stresnih okoliščinah ustrezno odziva in da zmore čim bolj uspešno reševati vsakodnevne izzive v življenju.

Več kot 10 let sem imela v svoji zasebni praksi psihoterapijo in imago partnersko terapijo in tudi iz prakse vam lahko povem, da je veliko ljudi 'normalnih', vendar s številnimi težavami, ki so po mojem mnenju zelo povezane z nezmožnostjo samoregulacije v določenih življenjskih okoliščinah.

V partnerskih odnosih se to kaže v konfliktih, ko eden ali oba pretirano odreagirata in nista zmožna 'trezno' razmišljati. To vodi do neustreznih odzivov, ki odnos še bolj rušijo, namesto da bi se prav v takšnih primerih partnerja še bolj povezala in si pomagala. Enako rušilne in škodljive so tudi reakcije, kjer posameznik otopi in sploh ne čuti sebe. Vse to so preživitvene strategije, ki so posledica tega, da posameznik med odraščanjem ni razvil ustreznih strategij, kako se spopasti z neprijetnimi, težkimi ali celo bolečimi okoliščinami.

Tudi pri številnih odvisnostih (hrana, kajenje, alkohol, droga) je prisotna nezmožnost samoregulacije v neprijetnih in težkih trenutkih, zato posamezniki takrat, ko ne zmorejo ravnati s strahom, nemočjo, žalostjo, grozo ... ki je v njih, posežejo po zunanjih (škodljivih) virih, ki jim v tistem hipu omogočajo pomiritev ali celo otopitev neprijetnih čustev in občutkov, ki jih ne znajo drugače 'predelati in odložiti'.

Če pogledate, koliko antidepresivov, pomirjeval in drugih tablet se samo v Sloveniji predpiše vsako leto, potem lahko ugotovite, da je prostora za izboljšave še zelo veliko. Moj namen ni učiti mamice, kako naj še bolj 'problematizirajo' otrokove čustvene izbruhe, temveč da sčasoma širša populacija resnično razume dinamike, ki se preigravajo v primarnih družinah, da se z njimi naučijo ravnati ter da jih začnejo bolj uspešno naslavljati in reševati. To bo otrokom omogočilo, da bodo, ko odrastejo, veliko bolj opremljeni za izzive, ki bodo del njihovega življenja in da se bodo znali spopadati s tistimi situacijami, ki so neprijetne, težke, boleče. Teh pa jih v življenju ni malo.

Priporočamo