Mamice velikokrat pravijo, da ob otrokovem joku postanejo živčne in ne morejo narediti ničesar drugega, kot da otroka potolažijo tako, da ga utišajo. Neka mamica mi je napisala: "Prevečkrat sem že slišala, da je treba predelati svoje izkušnje. Kako, pa nikjer nisem zasledila. Bi me lahko usmerili, zakaj je tako in kaj bi morala narediti? Otroški jok me paralizira. Ne morem razmišljati, ne morem funkcionirati, dokler se otrok dere.
Če ga nikakor ne morem umiriti, postanem živčna, nervozna in jezna nase, pozneje pa še na otroka, ker se ne moreva umiriti. Potem se spomnim, da se bo otrok umiril, če se umirim sama. Res deluje. Ampak bi vseeno rada vedela, zakaj postanem taka. Medtem se mož lahko do otroka obnaša popolnoma drugače, ko se on dere. Sama tega ne morem, ne da bi šla čez fazo jeze in obupa!" Ljudje imamo različne izkušnje iz zgodnjega otroštva. Pa tudi enake situacije lahko različni otroci doživljajo različno. Če so vas starši kot otroka utišali (to so naredili zato, ker je bilo to najbolje, kar so takrat znali), se lahko to zbuja, ko joka vaš otrok. Mogoče so vas kdaj kje pustili in ste jokali in jokali ter nikogar priklicali in ste čutili nemoč, obup in grozo, pa se to zdaj zbuja v vas. Mogoče je vzrok kje drugje.
Včasih v psihoterapiji pridejo ven različne zgodbe, ki posamezniku pomagajo razumeti, kaj se je dogajalo in zakaj danes tako reagira. Če so izkušnje, ki zdaj prihajajo ven, iz obdobja, ko ste bili mlajši od treh let (ali celo iz prvega leta), niti ni nujno, da boste imeli dostop do njih tako, da boste razumeli, kaj se je zgodilo. Ampak spomin prihaja kot telesni občutek, ker se je tudi takrat zapisal kot telesni občutek, saj določenih delov možganov še niste imeli razvitih tako, da bi lahko logično razmišljali tako kot odrasli.
Nekateri pristopi danes niti ne raziskujejo preteklosti, ampak se usmerjajo v to, kako lahko tukaj in zdaj preobrazite tiste vsebine, ki so danes za vas težavne. Ni treba, da vse razumete, je pa pomembno, da se zavedate, da so to VAŠE vsebine. To lahko vidite tudi po tem, da se vaš mož drugače odziva na isto situacijo kot vi. A kot sami pravite, se spomniti, da se bo otrok umiril, če se boste tudi vi. In to res deluje.
Pomembno je, da zmorete samoregulacijo. Ni težava, če čutite jezo in obup, je pa težava, če na podlagi tega reagirate. Če si dovolite čutiti, hkrati pa ne reagirate, na neki način že transformirate in integrirate svoje pretekle izkušnje. Pomembni sta zavedanje, zavestno učenje drugačnih odzivov, če tega ne zmorete sami in je škodljivo za vajin odnos, pa lahko poiščete pomoč nekoga, ki vas bo na tej poti lahko podprl.
Če želite brezplačen vodič LJUBEČE POSLUŠANJE – 7 korakov, kako se odzivati, ko ima otrok čustven izpad, mi pišite na ljubecamama@gmail.com.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
