Moja preteklost in moja lastna vzgoja nista povezani s tem, kako danes vzgajam svoje otroke!
V odnosu z otrokom boste neizogibno trčili v vse svoje zgodbe iz preteklosti, ki jih kot otrok niste imeli možnosti predelati na način, da bi bilo za vas varno. Danes imate dve možnosti: ali se tega zavedate in hkrati z vzgajanjem svojega otroka celite svoje rane ali pa se tega ne zavedate in nezavedno predajate naprej tisto, kar je bilo za vas težko in boleče. Otrok gre skozi različne razvoje stopnje. Kjer je bil v otroštvu ranjen oziroma ne dovolj podprt, se je zaščitil z obrambnimi mehanizmi in različnimi vedenji, ki so mu omogočala preživetje (pogosto na psihološki ravni).
Ko otrok odraste, ta vedenja postanejo del njegove osebnostne strukture in se jih največkrat ne zaveda oziroma so mu tako domača, da se ne zaveda njihovega rušilnega učinka. Ko postane starš, ima ob sebi otroka, ki gre čez enake razvojne faze. In kjer je bil starš ranjen kot otrok, ne bo zmogel in znal podpreti otroka točno tam, kjer sam kot otrok ni bil podprt. Zato v odnosu pogosto začne prihajati do prekinitve stika, ki pa se kaže predvsem v tem, da se otrok obnaša tako, da je za starša to naporno. To je lahko le simptom nepovezanosti v odnosu in zrcalo staršu, kje mora sam zaceliti svoje lastne boleče zgodbe.
Kakšen je torej vaš izziv? Predelati lastne stiske, ki se budijo ob otroku, in najti nov način samoregulacije.
To je delo za zrele starše. Za zavestne starše. Ta del vzgoje je naporen in pogosto težak za vse, ki si dovolijo iti v svoje lastne zgodbe, v svoje lastne občutke, v svojo lastno bolečino in v svojo lastno preteklost. Ampak zavedajte se, da to ni preteklost. To so pretekle izkušnje, ki pa še vedno živijo in odmevajo v sedanjosti. Tista mamica, ki to zmore (največkrat zaradi ljubezni do otroka), da svojemu otroku, svoji družini in sebi največje darilo.
Ko mamica (za)celi sebe, je lahko resnično v stiku z otrokom, lahko ga vidi, sliši in čuti. Prej ne more biti, ker je namesto z njim v stiku s svojo bolečino, svojimi strahovi, svojimi stiskami in s svojim nemirom. To je PROCES!!! Mamica mora v tem procesu povezati svoje lastne izkušnje, najti mora svojo varnost in spoznati načine, kako se lahko sama umiri in pomiri, kar ji potem v odnosu omogoča, da se zavestno odziva, namesto da reagira. Ta mesec govorim o otroškem joku. Če želite VPRAŠALNIK za poglabljanje: 10 vprašanj, na katera morate odgovoriti, če se ob otrokovem joku počutite nemočno, ste jezni ali izgubljeni, mi pišite na ljubecamama@gmail.com.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva.
Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču