Kako vzgajati ljubeče, v zadnjem času veliko piše mag. Ana Bešter Bertoncelj, ki se je številnim vtisnila v spomin v televizijskih oddajah Štiri tačke, Avantura, Pika na I, ki jih že mnogo let ustvarja skupaj z mamo Natašo in očetom Dinom. Vendar pa je Anina strast že 20 let raziskovanje odnosov.
Stran od medijskih luči se posveča ozaveščanju staršev, odkar je postala mamica dvema otrokoma, pa predvsem vzgoji otrok. Je magistra sociologije, psihoterapevtka in imago terapevtka, ki svoje znanje in izkušnje deli tudi na svoji Facebookovi strani Ljubeča mama, kjer ji sledi že skoraj sedem tisoč mamic, očkov, babic in vzgojiteljic, njene objave pa dosegajo tudi do 50 tisoč ljudi.
Danes je toliko informacij in toliko 'metod', kako vzgajati otroka, da so številni starši zmedeni. Ali ni najbolje, da sledimo zdravi kmečki pameti?
Govorila bom o mamah, ker največ delam z njimi in sem tudi sama mama, bi pa rada poudarila, da je oče prav tako pomemben pri vzgoji otrok. Torej uglašena mama, ki je stabilna, samozavestna, hkrati pa mehka, ljubeča in čuteča, zna in zmore slediti otroku, ga poslušati, videti in slišati, kar pa vključuje tudi to, da mu zna postaviti jasne meje, kadar otrok to potrebuje. Vendar starši pogosto ne delujejo na ta način, temveč njihove odzive močno obarvajo lastne boleče izkušnje iz otroštva, pristen odziv pogosto onemogočajo tudi prepovedi in zapovedi, kaj naj bi bilo vzgojno, kulturno, spoštljivo ... Vendar so številna prepričanja in vzorci napačni in škodljivi. To ugotavlja vse več staršev, ki jih starševstvo potiska v to, da temeljito premislijo o svojih vzgojnih pristopih.
Kaj želite naučiti starše?
Rada bi jim na enem mestu dala informacije in orodja, kako ljubeče postaviti mejo otroku, kako ravnati, ko ima čustven izbruh, in kako vse to lahko prenesejo v prakso. Nisem zagovornica avtoritativne vzgoje, ki temelji na strahu, krivdi in sramu. Niti nisem privrženka permisivne vzgoje, ki izhaja iz strahu, krivde in sramu. V nobenem primeru ne vidimo otroka. Potrebujemo starševski slog, ki razume in odpravlja napake, ki so posledica prejšnjih dveh vzgojnih pristopov. Starševski slog, ki omogoča zares videti in slišati otroka, vendar ne na račun starša.
Kje starši naredijo največ napak, ko postavljajo meje?
Eni imajo modele, ki so že v osnovi neustrezni, pa tega ne vidijo. Vidijo samo težave, ki so posledica tega. Takrat se obrnejo name. Njim poskušam dajati informacije, jih ozaveščati. Drugi pa to že vejo, pa imajo težave s prakso. Večina staršev ne zna 'držati' otroškega joka, niti ne vedo, kako se odzivati na čustvene izbruhe, kot so trma, agresija. Da o tem, kako pomagati otroku čez stiske, strahove (ki jih imajo pogosto tudi majhni otroci, kljub temu da imajo ljubeče starše!), sploh ne govorim. Tukaj še ni dovolj znanja o tem, še manj podpore staršem, kako to živeti v vsakdanjem življenju.
Starši poskušajo, kadar otrok joka, to največkrat ustaviti, ga potolažiti ali ga utišati. Je to dobro?
Potolažiti ja, utišati ne. Za številne je to eno in isto. Pa ni. Sama učim, kako ljubeče poslušati. Ljubeče poslušanje pomeni, da (VSAJ KDAJ!) poslušate ves čas, ko je vaš otrok razburjen in ima 'čustven izbruh'. Tako omogočiš otrokovemu naravnemu instinktu, da sprosti čustveno napetost, da se s teboj poveže in da lahko spet začne razmišljati.
O čem bi starši morali vedeti več, da bi se lažje soočali z vsakodnevnimi izzivi?
Vsaj pet temeljev bi morali poznati. 1. Kako ravnati v kriznih situacijah (jok in trma). Torej takrat, ko je treba pogasiti požar tako, da je čim manj dodatne škode. 2. Postavljanje mej: fizična kazen, kritiziranje, sramotenje, agresija, uporaba kota, time-out stolčka in podobnih 'metod', ko otrok 'ne uboga' imajo lahko trenuten učinek na vedenje otroka, zato prevladuje prepričanje, da so to morda celo uspešne in za otroka dobre metode, ampak danes poznamo drugačne metode, ki jih podpirajo novejše raziskave in ki odnos med vama z otrokom gradijo, ne pa rušijo. 3. Mamina dediščina: premalo staršev se zaveda, kako zelo pomembne so izkušnje mame in očeta za vzgojo njunih otrok. 4. Povezovanje in igranje prek igre, smeha in igranja lahko prav tako gradiš varen stik in pomagaš otroku odlagati čustvene stiske. 5. Zadnji korak na poti do uspeha je otrokov čustveni preboj. To je proces, kako pomagati otroku, da že medtem, ko odrašča, sproti odlaga svoja čustvena bremena, svoje stiske in frustracije, ne da bi jih pri tem moral potlačiti in se z njimi nezavedno ukvarjati.
Kje se lahko starši vsega tega naučijo?
Vse več je strokovnjakov, ki želijo te vsebine spraviti med širše občinstvo. Tako da tisti, ki to želi, lahko že najde kakovostne informacije. Sama ustvarjam Facebookovo stran Ljubeča mama, kjer to delim. V nastajanju pa je tudi stran www.ljubecamama.si.
Kaj bi radi sporočili vsem mamam?
Mama je ena sama, dana za vse življenje. Naj bo ljubeča.
Besedilo: A. P. K.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču