Veliko staršev, ki noče fizično kaznovati otroka, uporablja time out stolček (čas za razmišljanje).
Zakaj ta metoda ni ustrezna? 1. Ker je uporabljena prepogosto, kadar so starši jezni. 2. Ker ne uči otroka, kaj lahko otrok v prihodnje naredi drugače. 3. Ker otroka ne uči samoregulacije.
Otroku lahko omogočimo bolj smiselne izkušnje, ki uresničujejo dvojni vzgojni cilj, torej: 1. spodbujanje sodelovanja in 2. oblikovanje možganov. O tem veliko piše dr. Daniel Siegel (v knjigi Celostni razvoj otroških možganov). Povezave v možganih nastajajo ob ponavljajočih se izkušnjah. In kaj izkusi otrok, ko mora iti v time out? Osamitev. Kar otrok vidi, je: mami me ne mara, mami me ne razume, slab otrok sem, poreden otrok sem ali mami je grozna!
S time outom oziroma s časom za razmišljanje ne dosežemo, da se otroci umirijo in razmislijo, kaj so naredili. Namesto da bi se otrok lahko ob vas pomiril in potem razmislil, kaj lahko naslednjič naredi drugače, na time out stolčku postaja le še bolj jezen, obupan, osamljen, z občutkom, da ga nihče ne razume, ali z mislimi, kakšno grozno mamo/očeta ima! Medtem ko otrok tako čuti in razmišlja, izgublja priložnost za učenje samoregulacije, priložnost za uvid, za razmislek, empatijo in za razvijanje uspešnih strategij, kako lahko v prihodnosti uspešno rešujejo težave. Time out je kazen.
Kazen pa je vedno usmerjena na vedenje, ki je za nas nezaželeno vedenje. Namesto da bi otroku pomagali, da se sčasoma nauči ravnati s strahom in drugimi neprijetnimi občutki in čustvi, ki so v ozadju nezaželenega vedenja, mu onemogočimo samoregulacijo in učenje. Namesto tega celotni izkušnji dodamo še eno plast strahu, občutka krivde ali sramu. Ko otrok odraste, sam sebe ne bo več poslal v time out, ampak bo notranja dinamika 'kaznovanja' s krivdo, sramom in ustrahovanjem njegova ponotranjena govorica, ki jo bo dnevno nosil s seboj! Koliko odraslih še danes, kadar naredijo napako, čutijo krivdo, sram in strah, ki jih hromi. Namesto da bi se iz napake kaj naučili in to uporabili v življenju v prihodnje.
Marsikdo sploh ne poskusi novih stvari, ker je to obrambni mehanizem, da sploh ne pride do situacij, ko bi lahko čutil strah, sram ali krivdo. Ampak takšno življenje je osiromašeno za številne izkušnje. Otrok (sploh otrok, star dve ali tri leta) še nima dovolj razvitih možganov, da bi svoje občutke in čustva razumel, jih zmogel kontrolirati in mirno izraziti, kaj potrebuje. To zmorejo le integrirani možgani. Proces integracije pa traja dobrih 20 let! Zato je popolnoma nesmiselno pričakovati, da bo to zmogel dvoletnik. Vendar pa se tega dvoletnik OB TEBI UČI. Moj brezplačni vodnik LJUBEČE poslušanje – 7 korakov, kako se odzivati, ko ima otrok čustven izbruh, lahko dobite na ljubecamama@gmail.com
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec