3 koraki, s katerimi otroku učinkovito postavite mejo!

3 koraki, s katerimi otroku učinkovito postavite mejo! (foto: profimedia) profimedia
Vir: Lady
30. 3. 2017

Zakaj je nujno, da otroku postavite mejo? Otrok potrebuje mejo, ker je to zanj varno, ker ima le tako lahko orientacijo, kaj od njega želite in pričakujete.

Kako postaviti mejo, pa je za številne starše velik izziv. Veliko je že napisanega o tem, kako to narediti, malokrat pa zasledim karkoli o tem, kaj se ob tem dogaja z mamo (ali očetom), čeprav je to za postavljanje meje otroku ključnega pomena.

1. KORAK ali težava je, ZAKAJ MEJE NE POSTAVITE.

Marsikatera mama otroku meje sploh ne postavi ali jo postavi tako, da za otroka to sploh ne pomeni meje. Zmota, v kateri živi takšen starš, je, da otroka ne sme frustrirati, da bo v tem primeru doživel travmo, morda se nočete prepirati, nočete biti slaba mama, morda so vas kot otroka kaznovali, pa ste se odločili, da boste sami kot starš ravnali drugače ... Raziščite, katero prepričanje velja za vas, zaradi katerega otroku ne postavljate mej? Vaš izziv je, da otroku rečete NE.

2. KORAK ali izziv je, KAKO POSTAVITI MEJO.

Pomembno je, da uporabljate zrcaljenje (slišim, da želiš čokolado), validacijo (to ima smisel, saj je res dobra) in empatijo (verjamem, da si žalosten, ker je ne dobiš). Na kratko to pomeni, da otroka slišite in vidite. Hkrati mu postavite mejo, če želi nekaj, česar vi ne želite. To lahko naredite z osebno govorico (kosilo bo čez pol ure, zato ne želim, da zdaj ješ čokolado). Na ta način mu postavite mejo, ne da bi mu karkoli govori o tem, kakšen je on (ni priden, ne posluša, ne uboga ...). Izziv je videti otroka, slišati njegovo željo, ga razumeti, tudi če se z njim ne strinjate.

3. KORAK ali izziv pa je, ZAKAJ NE VZTRAJATE PRI POSTAVLJENI MEJI.

S tem delom procesa ima večina staršev velike težave. Otrok se bo uprl, če mu boste rekli NE. To pomeni samo to, da imate popolnoma normalnega otroka, ki se bori zase (ne proti vam!!!). Ker otrok običajno joka, kriči, morda se celo vrže na tla, se starši odzovete na enega od sledečih načinov. Popustite mu, ker ne prenesete svojih neprijetnih občutkov ob tem, morda mislite, da ste slaba mama/oče, morda imate občutek krivde ali nočete frustrirati svojega otroka, ker mislite, da je nesrečen.

Druga možnost je, da želite na silo prekiniti kričanje, ker ga ne prenesete, zato vi kričite nanj, naj neha, morda ga celo udarite, pošljete v sobo ali odidete vi.

Tretja možnost, za katero si veliko staršev celo čestita, ker to zmorejo, pa je, da prenesete otrokov jok – da se zjoka in potem preneha. Vse možnosti vodijo v prekinitev joka, hkrati pa vse vodijo tudi v prekinitev stika. Izziv za starša je, da po tem, ko postavi mejo, in po tem, ko se otrok temu glasno upre, zmore prenesti čustveni tornado, ki ga otrok doživlja. To je daleč od tega, da starš prenese jok otroka.

Če to zmorete, pomeni, da (ne da bi se odzvali zaradi svoje notranje stiske) počepnete h otroku, 'odzrcalite', kaj se z njim dogaja, ga omejite, če se fizično odziva, potem pa ljubeče počakate, da ob vas izpelje proces do samopomiritve. Izziv za starša je, da zmore otroku dati prostor, znotraj katerega se lahko ta samouravnava.

Za revijo Lady v svoji redni kolumni zapisala Ana Bešter Bertoncelj

bertoncelj

Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.