Model ZVEMO je model, ki nam pomaga, da v krizni situaciji zmeraj vemo, kako ravnati.
Ko sem se učila plesati v paru, sem se dobro zapomnila, ko je nekoč učitelj dejal: "Če ne veš, kaj sledi, če pozabiš korake ali če se zbegaš, pleši OSNOVO oziroma osnovne korake."
Enako je pri vsakodnevnem življenju z otrokom. Kadar ne vem, kako naj se odzovem ali kadar mi kaj res dvigne pokrov, poskušam plesati osnovo. Najprej zrcalim. To pomeni, da otroku najprej povem, kaj vidim, oziroma odslikam, kakšna čustvena vsebina pride od otroka do mene.
Primer: "Vidim, da si vrgel kocke ob tla." Sledi validacija oziroma osmišljanje, kar pomeni, da poskušam osmisliti njegov svet. "Ima smisel, ker si jih hotel sestaviti, pa ti ne gre." Naslednji korak je empatija, kjer si poskušate predstavljati, kako se otrok počuti, kaj čuti. Tukaj se poskušate vživeti v njegov svet.
Če nadaljujemo naš primer, potem rečete: "Predstavljam si, da si jezen." Prve tri korake smo naredili zato, da ima otrok občutek, da ga vidimo, slišimo in čutimo. Na ta način se tudi pomiri in le takrat, kadar je pomirjen, lahko tudi sprejema omejitve, ki jih postavljamo.
Zato nadaljujemo tako, da postavimo mejo. "Vendar ne želim, da kocke mečeš ob tla." Uporabite torej osebno govorico, kjer govorite o sebi. Ne govorite ničesar o tem, kakšen je on (poreden, ni priden), temveč postavite svojo mejo (jaz ne želim, da to delaš). Ni treba vedno narediti vseh korakov, to je zgolj model.
Prav tako je pri mlajših otrocih dovolj, če odzrcalite le čustveno vsebino (vidim, da si jezen) in dodate mejo (vendar ne dovolim, da to delaš). Niti se ni treba obremenjevati, če vam ta način ne uspe vedno. Meni včasih uspe, včasih ne, ampak to je tista skrita karta, ki jo lahko vedno uporabim.
Da si boste hitro zapomnili te korake, sem jih oblikovala v model ZVEMO: zrcaljenje, validacija, empatija, meja, osebna govorica. Ta način komunikacije z otrokom lahko uporabite kjerkoli in kadarkoli. Če otrok trmari, če je žalosten, če je jezen, če ga je strah, če nečesa noče, če nekaj hoče.
Skratka, v vseh tistih primerih, ko ste tik pred tem, da vam odnese pokrov, in tik pred tem, da začnete rjoveti in kričati. Pogosto otrok sicer res nekaj hoče, ampak še dodatno se začne z nezaželenim vedenjem odzivati, če dobi občutek, da ga ne vidite in ne slišite.
Tako imate dva nivoja, na katerih se 'borite' z njim. Prvi nivo je vsebinski (tisto, kar on hoče), drug nivo pa je odnosni (kakšen je vajin stik, kakšen je vajin odnos). Začnete sicer vedno z vsebino, ampak opazujte, kolikokrat se pravzaprav zapletate na tem drugem (odnosnem) nivoju. Z modelom, ki sem vam ga predstavila, ohranjate vajin odnos, ker otroka vidite, slišite in razumete, postavljate pa meje glede vsebine. Videli boste, da se bo otrok veliko lažje pomiril in sodeloval, če bo imel občutek, da je vajin odnos varen. Srečno!
Mag. Ana Bešter Bertoncelj
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne
rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva.
Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec