Ana Bešter Bertoncelj: Vzgoja otroka je kot razvoj gosenice v metulja

Vir: Lady
15. 4. 2017

Predstavljajte si, da je majhen otrok kot gosenica, ki se v času odraščanja preobrazi v metulja. V sebi ima že zapise, kaj mora narediti, da se bo lahko razvil v najlepšega metulja, kot se lahko.

Če ne bi vedeli, da iz gosenice nastane metulj, ki lahko leti, bi kdaj pomislili, da se iz gosenice lahko razvije nekaj tako edinstvenega in neponovljivega? Če bi morali skrbeti za gosenico, bi sploh kdaj pomislili, da bi ji pokazali, kako se lahko nauči leteti? Najbrž ne.

Enako je z našimi otroki. V sebi že nosijo vse svoje potenciale, v kaj se lahko razvijejo, in niti v najbolj divjih sanjah si ne moremo predstavljati, v kaj vse se res lahko. Vendar tako kot gosenica za svojo preobrazbo v metulja nekaj potrebuje, tako tudi otrok potrebuje tisto nekaj, da se lahko razvije in da lahko razvija vse svoje potenciale. Kaj? Potrebuje varno okolje, znotraj katerega lahko izpelje vse svoje procese, ki so potrebni za preobrazbo iz gosenice v metulja. Gosenica v ta namen potrebuje ovoj, v katerega se zabubi, v njem se preobrazi, tako iz njega pride metulj.

Prav tako otrok potrebuje ovoj, vendar je ta neviden. Naredita ga starša. Napačno ga imenujemo vzgoja, saj bi moral biti ta ovoj varen ovoj, ki bi otroku dajal okvir, strukturo, varnost in mehkobo, znotraj katerega naj bi se ta razvijal tako, kot potrebuje.

Če posegate v gosenico in njeno bubo, boste prekinili proces preobrazbe. Če boste želeli, da pohiti, jo boste uničili, če boste želeli, da še ne pride ven, jo boste prav tako poškodovali. In potem se bo gosenica morala najprej ukvarjati s poškodbami namesto s svojo rastjo. Ko bo metulj že pokukal iz bube in se bo na vse načine trudil zlesti ven in vzleteti, mu ne smete pomagati – če tega ne naredi sam, ne bo mogel zares vzleteti. Ko vzleti, pa ga morate pustiti.

Enako je z otroki. Naloga staršev je, da otroku, kolikor le zmorete, nudite zavetje, kjer se lahko razvija. Brez poseganja vanj, brez porivanja naprej, ko še ni zrel za to, in brez zadrževanja, ko je zrel za naslednji korak. To ne pomeni, da otrok lahko dela, kar hoče, saj v tem primeru nima ovoja, ki je zanj nujen, da se lahko razvija, a posegati ne smemo vanj, saj tako ne bo nikoli vzletel. Včasih mora starš najprej sam sebi pomagati, da lahko postane metulj, saj je morda, čeprav je že odrasel, še vedno gosenica ali buba. Šele ko bo starš iz gosenice postal metulj, bo lahko svojemu otroku pomagal, da se bo tudi ta razvil v metulja. Vzgoja je pravzaprav predvsem vzgoja starša in pot lastne, osebne preobrazbe v metulja.

Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne  rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva.  Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.

Priporočamo