Ne maram govoriti o vzgoji, saj vzgojo pogosto povezujemo z discipliniranjem kaznovanjem, s tem, kako naj otroka pripravimo, da 'uboga', da posluša in da naredi, kar želimo. Ko se bodo začeli starši spraševati drugačna vprašanja (ne le to, kaj naj naredijo, da jih bo otrok ubogal in poslušal), se bo 'vzgoja' začela spreminjati.
Kaj se starš lahko vpraša namesto zgornjih vprašanj? Lahko se na primer vpraša, kaj lahko naredim drugače, da se bo otrok ob meni počutil varen in povezan in da bo z menoj (z veseljem) sodeloval? Kako mu lahko postavim zdrave meje tako, da bo lahko odložil čustveno breme in se ob meni naučil, kako predelati lastne frustracije, kadar rečem ne? Znanstveniki so že zdavnaj dokazali, da je otrokov um najbolj dojemljiv in da se otrok največ nauči, če se počuti varno, povezano, če lahko raziskuje in ima ob tem podporo. Takrat je odprt za učenje. Morda se prav zaradi tega otrok največ spontano nauči prek igre. Če vprašate starše, kaj si želijo za svoje otroke, bodo poleg tega, da bi bili srečni, zadovoljni in zdravi, zelo verjetno rekli še, da bi bili inteligentni, uspešni, kreativni, samostojni in samozavestni.
A kako naj otrok vse to 'zna' in 'je', ko odraste, če kar naprej dobiva sporočila, naj uboga in posluša? Če kar naprej posluša, kaj vse dela narobe, kako 'narobe' se obnaša in kako naj se znova in znova spreminja, da bo 'po meri' staršev. Poslušajte enkrat na morju družino, kaj vse otrok (in to v 'normalni' in 'funkcionalni' družini) sliši samo v enem dopoldnevu. "Pridi sem, sem ti rekla!", "A si lahko tiho!", "Če ne nehaš jokati, te bom po riti!", "Ker ne ubogaš, imaš kazen!", "Pojdi plavat sam, drugače te vržem v vodo!", "Zakaj nič ne poslušaš!", "A hočeš eno čez rit!?!", "A nehaš!!", "Pa kaj je s tabo narobe!?!", "A te jaz udarim!?!" Zadnjič sem celo videla, ko je en otrok ugriznil drugega, da je mamica (ko je znorela in se zdrla nanj) še sama ugriznila otroka, da bo videl, kako boli. Številni starši žal ne znajo ravnati drugače, kakor da grozijo, kaznujejo, tepejo, pošiljajo otroka v kot in v sobo.
Včasih nezaželeno vedenje celo uspešno odpravijo, ampak račun je visok. Starševska zmaga je kratkoročna in račun pride, če ne prej, ko je otrok v puberteti. Upor ali umik sta posledica tudi neuspešnega povezovanja in gradnje stika v času njegovega odraščanja. Otrok 'vrne' s tem, kar pozna. Napad ali ignoriranje. Pa ne le to. Otrok, obložen s strahom, krivdo in sramom, ki so posledica prevladujočih 'vzgojnih' metod, s seboj nenehno nosi neviden nahrbtnik, poln teže, ki ga vleče nazaj in dol. Tak otrok ima polno nevidnih ovir, ki mu onemogočajo, da razmišlja, da zares razvija vse svoje potenciale in da razvija svojo inteligenco. Morda je prišel čas, da se vprašate, kaj s svojo vzgojo pravzaprav dolgoročno zares dosegate?
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec