Ana Marija Mitič: Nisem punca, ki bi bila vsem všeč

Ana Marija Mitič: Nisem punca, ki bi bila vsem všeč (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
30. 7. 2017

Srečanje z Ano Mario Mitič je hrana za dušo, saj je igralka, moderatorka, stand up komičarka, improvizatorka in voditeljica topla, prisrčna in iskrena sogovornica, ki me je razorožila s svojim sočutjem, sproščenostjo in inteligenco.

Kakšno je vaše poletje? Delovno ali sproščujoče?

Imam podoben urnik kot študentje. Sezona se začne septembra ali oktobra, konča pa se maja. Vezana sem namreč na gledališče in dvorane, zato poleti nimam veliko nastopov. Takoj v začetku jeseni prihaja na platna super film Košarkar naj bo!, kjer igram vlogo mame. Nedavno pa sem na festivalu Pivo in cvetje nastopila v muzikalu Alpska saga, ki temelji na uspešnicah skupine Agropop.

Kako ste dobili priložnost za sodelovanje pri muzikalu Alpska saga?

Idejo za muzikal je zasnoval Aleš Klinar, ki je bil vodja skupine Agropop. Poklical pa me je producent muzikala Gorazd Slak in me povabil k sodelovanju, kar sem seveda sprejela, saj sem odraščala z glasbo skupine Agropop. Scenarij za muzikal je napisala Desa Muck, za režiserja pa so izbrali Jureta Ivanušiča. Januarja smo začeli delati, premiera pa je bila 1. aprila. Delo, ki sem ga vložila v projekt, je investicija in tveganje, saj ne veš, ali se bo trdo delo obrestovalo in ali bo muzikal uspešen ali pa se bo vmes kaj ponesrečilo. Toda z veseljem sem si vzela čas za vaje, ki so potekale dvakrat na dan. Ritem je bil naporen in zaradi tega je družinsko življenje precej trpelo. Če bi imela ob sebi posesivnega človeka, bi bilo zelo težko, ker ne bi mogel razumeti mojega urnika. Zaradi tega si najbrž veliko ljudi iz šovbiznisa izbere partnerja iz podobnega sveta, ker lažje razumejo ustvarjalni proces.

Ali tudi vaš partner opravlja podobno delo kot vi?

Ne, on dela povsem druge stvari. Veliko je odvisno od osebnosti človeka, zato ni nujno, da ima partner podoben poklic. Če preveč dobro pozna tvoje delo, je lahko to naporno. V zasebnem življenju potrebujem stabilnost, da lahko opravljam svoje delo.

Najbrž vam je pomembno tudi, da imate ob sebi prijatelje. Imate več moških ali ženskih prijateljstev?

Imam več moških prijateljev, čeprav se tudi z ženskami dobro razumem, vendar ni veliko žensk, s katerimi imam skupne interese. Včasih se zgodi, da me prijateljica potrebuje, vendar nimam časa za njo, ker me čaka premiera, in tega ne more razumeti. Prijateljstva z moškimi pa izvirajo iz moje mladosti, takrat sem imela deset prijateljev, ki so mi bili kot bratje. Eden je sicer moj biološki brat, drugi pa so njegovi prijatelji. Zdi se mi, da so moški bolj preprosti, saj konflikte rešujejo hitreje in so bolj neposredni, ženske pa smo bolj zahrbtne. Ženska konfliktnost in potuhnjenost sta zame zelo odbijajoči. V odnosih sem iskrena. Če me ljudje sprejmejo, imam lahko odnose z njimi. Če me ne sprejmejo, pa naj me pustijo pri miru. S samoto nimam težav.

V standupu ni veliko žensk. Kako vam je uspelo prepričati občinstvo, da so tudi ženske lahko duhovite?

Ni preprosto, ker je to zelo moški svet. Ženskam je precej manj dovoljeno, zato se je treba bolj potruditi. Nekatere sicer izpostavljajo svoj videz, vendar jaz tega ne počnem, čeprav se zavedam svojih atributov. Toda na odru jih ne želim izpostavljati, ampak to raje naredim doma. (smeh) Moškim je več dovoljeno tudi v jezikovnem smislu, saj si lahko privoščijo ostre in nespodobne besede in potem veljajo za 'frajerje'. Če pa ženska to naredi, velja za prostaško. Humor je težka forma, ker moraš najti pravo mero. Če prestopiš mejo, ni v redu. Če se dosledno držiš meje, pa nisi zabaven.

Ste bili vzgojeni kot pridno dekle, ki se mora spodobno obnašati?

Da, zelo. Bila sem pridno dekle staršev intelektualcev, ki so skrbeli za to, da je na prvem mestu vsebina, potem pa lupina, za kar sem jima hvaležna. Veliko sta mi dala, saj sem odraščala v lepem okolju, zato nisem veliko materiala za svoje nastope črpala iz težkih situacij. Verjamem pa, da je v vsakem od nas humorist. Toda tisti, ki smo bolj ekstrovertirani, hitreje pristanemo na odru.

Vas je bilo kdaj strah javnega nastopanja?

Da, vendar mislim, da je vsakega. Verjamem pa, da ga je mogoče premagati. S tem sem se spopadla že v gimnaziji, ko sem nastopala v šolski improvizacijski ligi. Imeli smo izvrs­tno mentorico, ki nam je pomagala mladostniško neartikuliranost pretvoriti v material, ki je primeren za na oder in nam pokazala, kako improvizirati. Obožujem improvizacijo. Če ne znaš improvizirati, si osiromašen za lepe izkušnje v življenju. Kadar se pojavi nekaj nepričakovanega, se namreč odzovem na to z navdušenjem, ne pa s strahom in z negativnostjo.

Vas torej ni strah sprememb?

Ne, celo veselim se jih. Toda po drugi strani imam rada v zasebnem življenju določeno rutino, zavetje in oporo. Nisem čisto izgubljena in ne tavam sem ter tja. Za določeno mero funkcionalnosti potrebujem disciplino.

S pomanjkanjem discipline najbrž nimate težav. Zanimivo je namreč, da ste hkrati obiskovali gimnazijo in srednjo glasbeno šolo, kar zahteva veliko discipline.

Da, na srednji glasbeni šoli sem obiskovala celo dve smeri – pianist in teoretik. Na gimnazijo pa sem se vpisala, ker sem želela študirati medicino. Klavir sem zelo rada igrala, čeprav zahteva veliko vaje. Toda glasba ti privzgoji disciplino, kar je paradoksalno, saj bi morala biti umetnost enostavna in vsem dostopna. Podobno je pri gledališču in standupu, kjer je talent osnova, vendar je treba veliko delati.

Ste razmišljali o študiju glasbe ali pa ste se že zelo hitro odločili, da boste študirali medicino?

Medicina je bila moja prva izbira. Starši so mi prijazno namignili, da nastopi trenutek v živ­ljenju, ko se je treba odločiti, kaj bi rad počel, in ta trenutek je pri meni nastopil ob koncu osnovne šole. Na gimnaziji Vič sem imela veliko priložnosti za razvijanje svojih talentov in status kulturnika, da sem lahko opravljala dve srednji šoli hkrati. Moj urnik je bil zelo naporen, saj je trajal od jutra do večera. Toda takrat sem to zmogla, zdaj pa najbrž ne bi.

Na medicinski fakulteti ste opravili tri letnike. Zakaj niste dokončali študija?

Nenadoma sem zaslišala glas, da je zame prava pot tista, ki vključuje nastopanje in ustvarjalnost. Če si dovolj pogumen in iskren do sebe, slišiš ta glas in veš, kaj moraš narediti. Potem pa se vse zgodi tako, kot se mora, ampak seveda moraš nekaj narediti za to.

Kako pa so starši sprejeli vašo odločitev?

Zanju je bilo nekoliko težje, vendar sta želela, da počnem tisto, kar me osrečuje. Vsekakor pa sta mi rekla, naj sprejmem odgovornost za svojo odločitev. Kar je bilo v redu, čeprav sem si včasih želela, da bi, podobno kot nekatere punce, očitala staršem, ker so me silili v določene stvari. Toda tega nisem mogla narediti, ker mi nihče ni rekel, kaj naj počnem, zato sem morala prevzeti odgovornost, in to sem bila tudi sposobna. Pri 22 letih sem se odselila od doma in včasih je bilo težko, vendar sem vedela, da se bom znašla in preživela. Nikdar mi ni bilo težko delati.

Izkoristite vsako ponujeno priložnost za delo ali kakšno tudi zavrnete?

Zdaj lahko zavrnem kakšno stvar. Na srečo pa se nisem nikdar sama ponujala, ampak me je vedno kdo povabil k sodelovanju, kar včasih oteži situacijo, saj je težje reči ne, če te nekdo povabi. Kot samostojna umetnica velikokrat nisem mogla zavrniti priložnosti, ker nimam redne plače. Toda sčasoma se tega navadiš. Dovolj je, če enkrat narediš kakšno nepremišljeno potezo, saj sem se kmalu naučila, da moram najprej poskrbeti za osnovne in nujne stvari. Toda srečo imam, da živim od tega, kar rada počnem.

Obžalujete sodelovanje pri kakšnem projektu?

Ne. Tudi če se je pri kakšnem projektu izteklo drugače, kot sem pričakovala, sem pridobila izkušnje.

Delujete na različnih področjih. Kaj vas najbolj izpolnjuje?

Standup mi je po desetih letih postal nekoliko suhoparen, zato me trenutno bolj izpolnjuje glasba. Zelo sem vesela, da me je k sodelovanju povabila moja najljubša slovenska skupina Nula Kelvina in zdaj skupaj ustvarjamo novo ploščo. Zame je glasba modrost sveta in bo vedno zapisana v mojem srcu. Verjamem, da nas življenje vedno vodi tja, kjer najboljše ustvarjamo. Zanimajo me šansoni, saj imam tudi romantično plat, ki je močna in čudovita, vendar jo ljudje premalo poznajo, zato bi jo rada bolje predstavila. Seveda se bomo še vedno smejali na mojih nastopih, vendar bi rada pokazala tudi svojo zrelost.

Kako težko je nasmejati druge, kadar ste nesrečni ali pa se spopadate s težkimi situacijami?

Življenjske situacije se dogajajo, recimo, da starša zbolita, vendar ljudi to ne zanima, ker so kupili vstopnico, da bi se zabavali. Takrat ni preprosto stopiti na oder, vendar obrišeš solzo, pogoltneš cmok v grlu, greš na oder in se poskušaš zabavati z občinstvom. Tako kot jaz poskušam ljudem za trenutek odvzeti skrbi, kar je ena od najlepših stvari pri mojem poklicu, jih lahko tudi sebi odvzamem, saj je vedno prisotno soustvarjanje. Občinstvo mi vrača energijo, in kadar smo vsi zadovoljni, je to nekaj najlepšega na svetu.

Precej manj prijetne pa so kritike, ki so pri vašem delu neizogibne. Kako se spopadate z njimi?

Že zelo zgodaj sem se naučila, da ne berem komentarjev na forumih. Kritike mi ne pridejo do živega. Načeloma pa nimam slabih izkušenj, čeprav nisem punca iz sosedstva, ki bi bila vsem všeč. Nikdar namreč nisem želela spremeniti sebe, da bi bila drugim všeč.

Se imate radi?

Da, vsako leto bolj in mislim, da je to prava pot ženskega odraščanja. Ženske smo ciklične, imamo celosten pristop k življenju, kar je treba ceniti. Nočem zatreti svoje ženstvenosti, čeprav imam tudi moško dušo. Sem borka, človek akcije. Nisem princeska, ki čaka na pomoč.

Kaj najbolj cenite pri sebi?

Empatijo, ki mi tudi najbolj pomaga pri mojem delu. Toda včasih empatija vodi v zlitje, saj če nekoga močno čutiš, te lahko povsem preplavi s svojimi čustvi. In če so čustva negativna, ne morem pomagati ne njemu ne sebi. Sčasoma se naučiš potegniti mejo, da lahko pomagaš ljudem, kar pa je moje vodilo v življenju.

Desa Muck je nekoč dejala, da se je njen smisel za humor razvil kot način, kako se ubraniti pred zmerjanjem vrstnikov. Je humor dober obrambni mehanizem?

Da. Če začneš drseti v žalost, je humor zelo koristen. Humor je dobra rešitev za vse. Moj dobri, na žalost pokojni prijatelj Gašper Tič je dejal: Človeku lahko vse posreduješ, če uporabiš humor. Ker pa ste omenili Deso, moram povedati, da je za muzikal Alpska saga zame ustvarila odličen lik, saj je Lojzka prijazna, mirna, mila, ljubeča in tudi ranjena. Redkokdo bi mi pripisal takšen lik, vendar je Desa vedela, da sem takšna. Sem rahlo naivna, ampak vedno pozitivna.

Na začetku pogovora ste omenili, da poleti nimate veliko nastopov. Kako boste preživeli poletne počitnice?

Na morju, obiskala pa bom tudi sorodnike v Srbiji, kjer je vzdušje fenomenalno, hrana odlična, ljudje pa strastni.

Izklopite telefon med dopustom?

Zadnje čase bolj pogosto izklopim telefon. Včasih sem mislila, da se moram vsakomur odzvati in biti do vsakega prijazna. Zdaj pa vem, da bodo tisti, ki me imajo resnično radi, razumeli tudi tisti košček moje torte, ki ni izložbeni. Ko to spoznaš, si svoboden, saj imaš več miru. In to je neprecenljivo.

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri