Vrhunski italijanski tenorist se bo prvič s svojim opojnim glasom predstavil slovenskemu občinstvu z arijami iz znanih oper Giuseppeja Verdija, Giacoma Puccinija in drugih uveljavljenih italijanskih skladateljev ter s svojimi najbolj znanimi uspešnicami z novega albuma Cinema.
Pred koncertom, ki bo v soboto, 19. novembra, v dvorani Stožice, je za revijo Jana razkril, kako skrbi za svoj glas, ki je ogledalo duše, in od kod črpa navdih za interpretacijo pesmi, ki odkrivajo njegov notranji svet.
V enem od intervjujev ste priznali, da imate pred vsakim koncertom tremo. Od kod izvira vaš strah pred nastopanjem? Kako se spopadate z njim?
Priznam, da sem redko povsem zadovoljen s kakovostjo svojih nastopov. V sebi nosim gorečo kritiko, predvsem na opernem področju. Po naravi sem čustven, to je res. Vendar poskušam ublažiti strah, ki me spremlja vedno, ko stopim na oder, s pomočjo zavesti, da sem resno in vestno naredil vse, kar je možno, da se spoprimem z repertoarjem, ki ga predlagam.
Nekoč ste dejali, da je tenorist kot športnik, ker ne sme kaditi, piti ali jesti preveč. Ste zelo samodisciplinirani?
Bolj kot izbira je nuja: telo je moj inštrument, poskušam dovolj vaditi, se ukvarjati s športom in se ne prepustiti ekscesom. Po značaju sem precej trmast. Veliko dolgujem svojim staršem, ki so bili pogumni, da so me učili postati pogumen. Ta pogum sem jim pokazal, ko so se morali odločili, da me kot otroka pošljejo v šolo daleč od doma, tako da sem se na neki način ob učenju branja, pisanja in računanja lahko spoprijel z življenjem na najboljši način. Želel in moral sem se navzeti dobrih navad, da izkoristim potencial prijetnega in prepoznavnega glasu, da počastim (z disciplino in vztrajnostjo) ta dar, ki mi ga je dalo nebo in za katerega nimam zaslug.
Prodali ste več kot 80 milijonov izvodov albumov, prejeli ste številne nagrade, dobili ste tudi zvezdo na hollywoodskem pločniku slavnih. Kako razumete uspeh? Kaj vam pomeni?
Uspeh je vsota niza spremenljivk in nedoumljivih ravnotežij. Nikoli nisem niti nejasno pomislil, da se uspeh, ki se razume kot zavedanje, lahko šteje kot vrednost. Tudi Adolf Hitler je na žalost slaven še danes. Priljubljenost sama po sebi ne prinese nič, niti najmanjše kakovosti. Obstaja tisoč načinov, da postanemo dragoceni ljudje, ne da bi bili slavni. Mislim, da je slava ovira za pridobitev resnične človeške razsežnosti, ker je v tem stanju zelo preprosto izgubiti stik z realnostjo. Če se ne obdržimo trdno na tleh, tvegamo, da se izgubimo. Ne le da se imam za povsem običajno osebo, zavedam se tudi obveznosti do družbe in sveta, ki me obdaja.
Ste človek, ki sledi svojemu srcu? Ali pa dovolite razumu, da preglasi čustva?
Sem umetnik, moj navdih je od vedno ljubezen, izražena v vseh svojih oblikah. Brez dvoma sledim srcu, razvil sem voljo, da sem na strani dobrega. Vendar pa je racionalnost pogosto vprašljiva in je potrebna, da podpre in uresniči to, kar predlaga srce.
Vam je opera bolj blizu kot pop glasba?
Ne skrivam, da imam raje opero, vendar ne zanikam popa, ki me močno fascinira. Tako imenovana lahka glasba zahteva instinkt, čustveni impulz, improvizacijo in je tudi zmožna dati občinstvu veliko čustev. Študiral sem za opernega pevca, čeprav sem na začetku skozi pop osvojil širšo javnost. Z enako predanostjo in spoštovanjem se ukvarjam z obema zvrstema.
Večina ljudi vas danes pozna kot opernega pevca. Nekoliko manj znano pa je, da ste študirali pravo na univerzi v Pisi. Zakaj ste se najprej odločili za študij prava, in ne glasbe?
Na začetku sem študiral glasbo kot samouk, potem sem sledil učiteljem petja in klavirja. Vzporedno sem se odločil, da se spoprimem s študijem prava tudi po nasvetu staršev, in priznaval njihovo upravičeno zaskrbljenost glede moje poklicne prihodnosti. Kljub temu sem bil zvest in zagnan študent: ljubim pravno znanost, ker med vrsticami zakonov utripata naše življenje in naša civilizacija.
Celine Dion je dejala: »Če bi Bog pel, bi najbrž zvenel kot Andrea Bocelli.« Kdaj ste se začeli zavedati, da imate dar za petje?
Celine je draga prijateljica in je želela s takšnim pretiravanjem izraziti svojo naklonjenost do mene: poetična slika, ki mi laska in ki je vplivala na kolektivno domišljijo, čeprav je namerno popačena. Kot otroka so me pogosto prosili, naj pojem, do točke, da sem začel razmišljati: to bom moral početi vse življenje! Moja učiteljica v osnovni šoli me je opozorila: »Ne pozabi, da ti je bog dal dar, za katerega nimaš nobenih zaslug.«
Sodelovali ste s številnimi nadarjenimi izvajalci. Po kakšnem merilu izberete izvajalca, s katerim posnamete duet?
Petje v duetu je zame intenzivna in koristna izkušnja, poleg tega pa eden izmed temeljev narativne strukture glasbenega gledališča. Kot sem vedno poudarjal, sta mešanje zvoka dveh glasov in prepletanje vibracij razburljiva izkušnja. Glas je ogledalo duše, pesem pripoveduje tvoj notranji svet. Težava pri petju v dvoje tako v opernem repertoarju kot v popu ustreza svoji lepoti: morate najti skupno podlago, skupno vibracijo. Ni lahko prepoznati partnerja za ustvarjanje te alkimije, je tvegana igra in vedno zanimiv izziv.
Tisti večer, ko ste spoznali svojo ženo Veronico, ste ji menda zapeli ario. Katero? In zakaj verjamete, da je zakonska zveza pravzaprav umetnost?
Potrjujem, le nekaj minut po tem, ko so me predstavili Veronici med zabavo, sem ji zapel pesem Oh, lepe vilinske oči Luigija Denza ... Zelo romantična pesem, katere besedilo se glasi: »Oh, lepe oči, čudne in globoke, ve ste mi ukradle mir moje mladosti!« Razmerje zahteva predanost, navdušenje, potrpežljivost in seveda veliko naklonjenosti. Človek bi se tako kot mnoge vrste blizu njega običajno nagnil celo k poligamiji. Vendar je zaradi bolj naprednega in zavestnejšega duha razumel moralno dobroto monogamije. In to je tisto, kar dve osebi, ki se ljubita, poskušata narediti, vsak se zaveda rane, bolečine, ki bi jo prevara povzročila partnerju. In ta obljuba zvestobe, mislim, da je prav, da je zapisana pred bogom. In mislim, da je umet-nost, če jo spoštujemo. Z Veronico sva sprejela zakrament zakonske zveze, okrepljena po dolgi skupni poti. Borila sva se skupaj, soočila sva se z vetrom z odprtimi rokami, veliko let sva živela skupaj v ritmu 24 ur na dan. In tudi danes ob vsakem sončnem vzhodu obnoviva željo, da sva drug ob drugem.
Kdaj ste najbolj srečni?
Ko sem lahko blizu svojih otrok.
Kako vas je očetovstvo spremenilo? Tudi vaši otroci čutijo strast do glasbe?
Moji otroci so močno vplivali na moje razmišljanje o življenju in naklonjenostih vse do mojega pristopa k interpretaciji. Veliko so me naučili, celo o čudoviti odgovornosti očetovstva in o izobraževanju. Vse to sem lahko izkusil na lastni koži. Glede njihovega glasbenega udejstvovanja: prvorojenec Amos je igral klavir na konservatoriju in študira na fakulteti za vesoljsko tehniko. Najstnik Matteo nadaljuje študij klavirja in je poleg tega v zadnjem času začel študirati petje. Naša mala Virginia vpija glasbo, odkar se je rodila: kaže veliko zanimanje in upam, da današnja radovednost jutri lahko preraste v strast.
Prebrala sem, da niste pretirano navdušeni nad potovanji. Zakaj?
Ne bi rekel, da sem po naravi len, ampak malo lenoben. Velik del leta preživim v tujini in vsakič, ko moram zapustili mir doma, še zlasti najdražje, trpim zaradi ločenosti ... Hkrati pa menim, da je edini način, da odgovorim na naklonjenost, ki mi jo kažejo povsod po svetu, da se jim zahvalim 'osebno' ali pa da še enkrat stopim na letalo ...
Kaj štejete za svoj največji dosežek v življenju?
Da sem svojo največjo strast spremenil v poklic.
Ganljiv duet, ki ste ga posneli s pevko Ariano Grande nosi naslov E piu ti penso. Na koga navadno mislite med petjem?
Vsakič, ko pojem ljubezensko pesem, jo v najboljšem primeru posvetim Veronici, ki je ženska mojega življenja: partnerica v veselju in žalosti, spremljevalka, ljubica, prijateljica.
Katera je najpomembnejša lekcija, ki vam jo je podarilo življenje?
V življenju sem razumel temeljni pomen vere in obstoja spoštovanja do bližnjega. To je bila največja lekcija. Moja življenjska filozofija je tesno povezana z vero. Vera je neprecenljiv dar, ki sem ga poskušal ohraniti in povečati ter ki me podpira dan za dnem.
Besedilo: Danaja Lorenčič in Jasna Milinković
Fotografije: arhiv Star produkcije, Profimedia
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
