Andrej Trampuž: »Za dober partnerski odnos moramo ljubiti sebe«

Andrej Trampuž: »Za dober partnerski odnos moramo  ljubiti sebe« (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
30. 3. 2017

Najprej se moramo povezati s sabo in v sebi najti vir ljubezni. Šele takrat lahko zaživimo v partnerskem odnosu, pravi naš sogovornik.


Menda se ne zaljubimo v osebo, ampak v podobo, ki jo nosimo v svoji glavi?

Med socializacijo pridobimo izkušnje, ki oblikujejo našo predstavo o tem, kaj je ljubezen, kakšni morajo biti za nas pomembni ljudje. Otrok ne pozna drugih perspektiv, pozna samo perspektivo, skozi katero je šel. Tisto, ki mu jo je namenila primarna družina, to se mu zdi domače, je tisto, kar mu je znano. Na podlagi tega otrok oblikuje podobo idealnega partnerja, ki bi bil pravi zanj.

Zaljubimo se v podobo, ki jo nosimo v svoji glavi. Božansko podobo?

To je nekaj, v kar se zaljubijo naši možgani, je nezaveden proces. Pritegne nas nekdo, ki ga naši možgani prepoznajo kot podobnega določenim izkušnjam, ki smo jih preživeli v času odraščanja. Sliko, podobo tega nosimo v glavi. Nekaj je tistega, kar nas spominja na naše starše oziroma pomembne druge, nekaj dodamo sami.

Zaljubljenost je odvisna od tega, kako je partner podoben našemu staršu. Bolj mu je podoben, večja je zaljubljenost, je nekoč zapisal dr. Christian Gostečnik.

Ko nas slika nekega človeka pritegne, ko jo en del znotraj nas prepozna, tedaj se zgodi ta kemična reakcija. Narastejo hormoni sreče in energije. Drži tudi, da en del nas hrepeni po celosti in ozdravljenju, po tem dejansko hrepeni vse v naravi, vse teži k harmoniji. Če smo s sabo v odraslost prinesli določene rane in grenke izkušnje, hrepenimo po tem, da bi se zacelile. In velikokrat iščemo osebo, ki bi nam pri tem procesu pomagala.

Lahko pri tem pričakujemo preveč?

Običajno. Smo kot otroci, ki pričakujejo, da jim starši zadovoljijo vse potrebe. Odrasel človek tega ne more pričakovati od neke odrasle osebe.

Je lahko partnerska ljubezen brezpogojna?

V svojem najglobljem bistvu je vsaka ljubezen brezpogojna. To pa seveda ne pomeni, da dovoljujemo, da nas partner denimo pretepa. Ali da ostajamo v odnosu z alkoholikom.

Kako pomagate ženskam, ki ostajajo v patoloških odnosih?

Zavedati se moramo, da niso le ženske tiste, ki se zapletajo s patološkimi partnerji, tudi moški se zapletajo s patološkimi ženskami. Ampak, da, ženskam, ki ostajajo v patoloških odnosih, je mogoče pomagati. Rešiti pa jih je mogoče le, če se same hočejo rešiti. Morajo se ustaviti in se odpreti za pomoč. Če se ne posvečamo sebi, se vedno znova znajdemo v istih vzorcih, ker po istem mehanizmu izberemo sicer drugega partnerja, ki pa je na las podoben tistemu iz prejšnje zveze. Morda na prvo žogo sploh ne prepoznamo, da gre za isto stvar. Nekdo je deloholik, drugi alkoholik, vsak pa je na neki način odsoten, ne komunicira pristno.

Kako je to videti?

Tako, da komuniciramo prek obrambnih mehanizmov, tako se nekdo umakne, drugi napade. Bolj ko povzdignemo glas, bolj se drugi umakne, bolj ko se drugi umakne, bolj povzdignemo glas. Začaran krog. Brez naše zavestne odločitve in koraka, da smo pripravljeni delovati drugače, ne bo nič drugače. Če delamo iste stvari, bodo rezultati ved­no isti.

Vendar če se drugi nočejo spremeniti, je težko, mora biti spreminjanje obojestransko?

Če smo se mi pripravljeni spremeniti, naše spremembe neko spremembo zahtevajo tudi od drugih. Stališče, da ima vsa stvar smisel, če se je partner pripravljen ukvarjati z odnosom, sicer pa ne, ni čisto pravo. Naučimo se biti zavezniki svojega partnerja in se od njega učiti. Odkrivajmo svoje potenciale s tem, ko prisluhnemo, kaj drugi potrebuje. Skozi takšno držo se začenja izkušnja povezanosti, izkušnja, po kateri hrepenimo.

Zakaj pravzaprav hrepenimo po partnerskem odnosu?

Ker hrepenimo po povezanosti, bližini. Od rojstva sta v nas dva impulza, prvi po povezanosti z drugimi in drugi po povezanosti s sabo. Vse se seveda spet začne v otroštvu, ko nam je nekaj umanjkalo, in to sedaj iščemo v drugem. V bistvu pa se moramo najprej povezati s sabo in v sebi najti vir ljubezni. Povezovanje s sabo in z drugimi gresta pravzaprav z roko v roki. Ko se povežemo sami s sabo, opazimo, kako veliki potenciali so znotraj nas.

Drži, da zelo izpolnjeni ljudje pravzaprav ne potrebujejo partnerja, ali pa je to le zamaskiran strah pred bližino?

Drži in ne drži, vse je odvisno od osebe. Res pa je, da se nihče se zjutraj ne zbudi z idejo: »Danes bom pa partnerju pokvaril dan.« Ljudje se vedno vedemo tako, kot se najbolje znamo, glede na to, kakšno razumevanje sveta premoremo v svojem kognitivnem sistemu. Ljudje gredo narazen in se imajo še vedno radi, le ne znajo komunicirati. V odnosih ne smemo nikdar misliti, da je nekaj narobe z nami ali s partnerjem. Gre le za to, da moramo čustveno preobraziti določene izkušnje. V večini partnerstev pa se dogaja, da drug od drugega hočeta tisto, česar nimata.

Kaj storiti?

Naučiti se drugače komunicirati, zaupati, ljubiti, pokazati čustva, ustvarjati varno okolje. Za vse te stvari potrebujemo čas, da jih vnesemo v svoje življenje. Zato sva skupaj s partnerko Majo ustvarila program Necto. Sama beseda Necto je latinskega izvora in pomeni povezati, združiti. Je sinteza vodilnih psiholoških šol, najučinkovitejših terapevtskih pristopov, najnovejših spoznanj s področja nevroznanosti ter nekaterih edinstvenih procesov razvoja človekovih pravih potencialov. Tehnike nam pomagajo pri tem, da spoznamo, po čem hrepenimo in po čem hrepeni naš partner. Pomagajo nam vzpostaviti občutek varnosti znotraj nas, tedaj pa ni več potrebe po obrambnih mehanizmih.

Zakaj nas je pravzaprav strah bližine?

Če je bila boleča, se je bojimo. Strah nas je, da bomo spet prizadeti. Kot otroci si predstav­ljamo, kaj vse bomo v življenju naredili, kaj vse postali, kot mladostniki imamo že izdelano vizijo svojega partnerskega odnosa, predstavljamo si trenutke, kako ležimo v tišini s svojim partnerjem, med nami sta povezanost in bližina, ki je besede ne morejo opisati. Pa vendar, kaj se zgodi, ko čarobnost zaljubljenosti mine in se pokažejo partnerjeve in naše slabosti, ki si jih morda niti v sanjah nismo predstavljali? Kaj se zgodi, ko se otroci, ki smo jih še ne tako dolgo nazaj nosili po rokah, spremenijo v bitja, ki jih ne razumemo in ki nas več ne spustijo do sebe? Lahko si začnemo pripovedovati šale, ki govorijo o tem, da je lažje zgraditi osempasovnico do Havajev kot razumeti ženske. Lahko začnemo verjeti, da se z moškimi ne da, brez njih pa je nemogoče, ali pa si vse skupaj razložimo v maniri tega, da so oni pač z Marsa, medtem ko so ženske z Venere. Nevarno je tudi, da se začnemo tolažiti, da je v življenju treba potrpeti in da vsega pač ne moremo imeti.

Ker nismo dovolj dobri, da bi bili vredni dobrih stvari v življenju?

Da, za spremembe se moramo imeti dovolj radi.

Besedilo: Saša Bešter
Fotografije: osebni arhiv, Shutterstock

Priporočamo