6 filozofskih misli Andyja Warhola o fenomenu slave

Njegovo rojstno ime je bilo Andrew Warhola, svoj lik ekcentričnega Andyja in protislovno umestitev v umetniškem svetu, ki ga je zaradi njegove razpitosti odklanjal, čeravno je vanj še kako spadal, pa je proizvedel sam.

Bil je značilen modernističen umetnik - genij, pri katerem je bila lastna umetniška osebnost njegovo poglavitno umetniško delo. Temu primerno je bil nenavaden tudi njegov življenjski stil. Na wikipedii tako lahko beremo, da je živel z mamo, bil homoseksualec, imel je petindvajset mačk z imenom Sam, bil ustreljen in proglašen za mrtvega in nikoli ni razkril svojega pravega rojstnega datuma.

A če je bil on nadvse nenavaden, je njegovo delo temeljilo na tem, kar povprečen človek dnevno zares pogosto videva. Njegovo delo so bili oglasi - slike v časopisih.

Andy Warhol, ameriški slikar, filmski ustvarjalec, komercialni ilustrator in pisatelj, danes velja za enega izmed utemeljiteljev umetnostnega gibanja pop art.

Poleg svojega slavnega dela z Marilyn Monroe je Andy Warhol svetovno znan tudi po svoji izjavi, da bo v prihodnosti vsakdo imel svojih 15 minut slave.

In prav o slavi in slavnih je Warhol veliko in na zanimiv način razmišljal. Ob neki priliki naj bi tako dejal, da pozna zgolj en dober razlog za to, da bi si človek sploh želel biti slaven, in to je:

• "Dober razlog, da postaneš slaven, je, da lahko bereš vse največje revije in poznaš vse ljudi v vseh zgodbah."

Andy Warhol o slavi!

V nadaljevanju povzemamo nekaj njegovih lastnih razmišljanj o slavi, ki jih je leta 1975 zapisal in izdal v knjigi Filozofija Andyja Warhola.

1. Avra je nekaj, kar lahko vidijo samo drugi! In avra traja le tako dolgo, dokler človek ne odpre ust.

"Neko podjetje se je pred kratkim zanimalo, da bi kupilo mojo 'avro'. Niso hoteli mojega izdelka. Kar naprej so ponavljali: 'Radi bi vašo avro.' Nikoli nisem pogruntal, kaj so hoteli. A so bili za to pripravljeni veliko plačati. Torej sem si mislil, da če je nekdo pripravljen toliko plačati za to, bi bilo verjetno dobro, da ugotovim, kaj to je.

Mislim, da je 'avra' nekaj, kar lahko vidi samo kdo drug, pa še on je lahko vidi samo toliko, kolikor hoče. Vse je v očeh drugega človeka. Avro lahko vidiš samo pri ljudeh, ki jih ne poznaš prav dobro ali jih sploh ne poznaš. Nekega večera sem večerjal z vsemi sodelavci iz pisarn. Mulci iz pisarne z mano ravnajo, kot da sem smet, ker me poznajo in me vsak dan vidijo. Toda tam je bil tudi prijazen prijatej, ki ga je nekdo pripeljal s seboj, in mladenič kar ni mogel verjeti, da večerja z menoj. Vsi drugi so videli mene, on pa je videl mojo 'avro'.

Ko nekoga samo uzreš na ulici, res lahko ima avro. Ko pa taisti človek odpre usta, avra izgine. 'Avra' verjetno traja samo tako dolgo, dokler ne odpreš ust."

2. Če človek ne ve, da je pravkar srečal slavnega človeka, nad njim ne bo tako navdušen, kot bi sicer bil.

"Nekateri ljudje pravijo, da slavni nate naredijo vtis le, če zanje veš že od otroštva ali dolgo časa, preden jih v resnici srečaš. Pravijo, da če za koga še nisi slišal in ga potem spoznaš, pozneje pa nekdo pristopi k tebi in ti pove, da si pravkar spoznal najbogatejšega in najslavnejšega človeka recimo v Nemčiji, ne boš tako navdušen, da si ga spoznal, ker si nisi nikoli vzel časa za razmišljanje o tem, kako slaven je ta človek.

Ampak pri meni je ravno obratno: vsi tisti smešni ljudje, za katere vsi mislijo, da so slavni, name ne naredijo nobenega vtisa, ker se mi vedno zdi, da se je z njimi najlažje seznaniti. Najbolj me navduši, ko srečam človeka, za katerega si nikoli ne bi mislil, da bi ga sploh lahko kdaj spoznal - za katerega nikoli nisem niti sanjal, da se bom kdaj pogovarjal z njim. Ljudi, kot so Kate Smith, Lassie, mati Palome Picasso, Nixon, Mamie Eisenhower, Tab Hunter, Charlie Chaplin."

3. Biti slaven pomeni le, da imaš zagotovo kakšnega svojega obsedenca, ki ti nenehno piše.

"Nekateri ljudje vse svoje življenje razmišljajo o določeni slavni osebi. Izberejo enega slavnega človeka, potem pa se ga oklepajo vse življenje. Razmišjanju o tem človeku, ki ga niso nikoli srečali ali so ga morda srečali samo enkrat, posvetijo skoraj vso zavest. Če vprašate slavne, kakšno pošto dobivajo, boste ugotovili, da ima skoraj vsak od njih kakšnega svojega obsedenca, ki jim nenehno piše. Tako čuden občutek je, če kdo vse svoje življenje premišljuje o tebi.

Kar naprej mi pišejo neki zmešani ljudje. Mislim si, da sem verjetno na kakšnem poštnem seznamu zmešancev.

Kar naprej me skrbi, da ko zmešani ljudje kaj naredijo, lahko to isto naredijo spet čez nekaj let, ne da bi se sploh spominjali, da so to že naredili, in se jim zdi stvar popolnoma nova. Leta 1968 sem bil ustreljen, torej je bila to različica iz leta 1968. Ampak potem pomislim: 'Bo kdo hotel v sedemdesetih narediti remake streljanja name?' To je torej drugačna vrsta oboževalcev."

4. Lahko si še tako izjemen, potem pa enkrat posnameš en slab film, in lahko kar pozabiš, da si zvezda.

"V zgodnjih dneh filma so oboževalci oboževali celotno filmsko zvezdo: izbrali so si eno zvezdo in ljubili vse v zvezi z njo. Danes imamo različne ravni oboževalcev. Zdaj oboževalci častijo le posamezne dele zvezde. Danes lahko ljudje obožujejo zvezdo na enem področju in pozabijo na vsa druga področja. Velika rockovska zvezda lahko proda na milijone plošč, potem pa posname slab film, in ko se razve, da je slab, kar pozabite na zvezdo."

5. Ljudje si ničesar ne želijo bolj kot zvezdnikov, zato si izmišljajo nove in nove kategorije zvezdnikov.

"Zdaj kot zvezde razglašajo nove kategorije ljudi. Športniki se spreminjajo v velike nove zvezde.

Če ste dandanes goljuf, ste lahko še vedno slavni. Lahko pišete knjige, se pojavljate na TV, dajete intervjuje - ker ste velik zvezdnik in vas celo nihče ne prezira, če ste goljuf. Še vedno ste resnično slavni. To pa zato, ker si judje ničesar ne želijo bolj kot zvezdnikov."

6. Ko slava in denar človeku stopita v glavo, mu to lahko zmede njegovo samopodobo.

"Če delaš za veliko denarja, si lahko zmedeš samopodobo. Ko sem za revije risal čevlje, sem dobil določen znesek za vsak čevelj, torej sem samo preštel čevlje in sem lahko izračunal, koliko denarja bom zaslužil. Živel sem v skladu s številom risb čevljev - ko sem jih preštel, sem vedel, koliko denarja imam.

Modeli so lahko včasih zelo nesramni. Ker jih plačujejo na uro in pozirajo osem ur, se jim, ko odidejo domov, zdi, da bi jim morali še vedno plačevati. Filmski zvezdniki dobijo na milijone dolarjev za nič, in ko jih kdo prosi, naj kaj naredijo zastonj, čisto ponorijo - mislijo, da bi morali dobiti petdeset dolarjev na uro, če naj bi se s kom pogovarjali v špeceriji.

Vedno bi toraj morali imeti izdelek, ki ni samo 'vi'. Igralka bi morala prešteti svoje igre in filme, fotomodel bi moral prešteti svoje fotografije, pisatelj bi moral prešteti svoje besede in umetnik bi moral prešteti svoje slike, tako da bi vedno natančno vedeli, koliko so vredni, ne pa da začnejo misliti, kako so njihovi izdelki oni sami in njihove slava in njihova avra."

Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec