Anita Ogulin v biografiji: "Če bi lahko, bi me verjetno že zdavnaj zažgali"

"Telo lebdi v neskončnosti, ki me objema z vseh strani, mehka in ljubeča in varna. Končno varna. Nad mano oblaki, pod oblaki galebi, pod galebi jaz. Morje se z valovi mehko zaganja v obalo in v daljavi slišim šumenje. Voda mehko obliva moje telo, me ljubkuje kot dojenčka, podpira kot starko. Lepo je – zaradi tega, kar je, in zaradi tega, česar ni. Ostri opilki bolečine, ki se je vsa leta kopičila v mojem telesu, se raztapljajo v mlačni slanici. Končno – pretekli tedni so bili nevzdržni."

Uvodni zapis v (avto)biografijo Anite Ogulin izpričuje vse, kar se bo pred bralcem razgrnilo na straneh, ki sledijo.

Ljubezen do življenja, četudi se ta neusmiljeno izteka, in neizmerna zdravilna moč narave v navezi z najbližjimi in ’plemenom’ resnično varnih ljudi, katerega sredino je našla šele v poletju in na jesen življenja, so edini zares kos travmam otroka. Otroka, ki je toliko hudega pretrpel, in otroka, ki je trnju navkljub odrasel v veliko humanitarko.

Ena od njih

Da je bila nekoč tudi ona ena njih, le da takrat ni bilo Anit, ki bi ji lahko priskočile na pomoč, je spoznanje, ki globoko zareže.

“V stiski sem se zatekala k živalim z naše kmetije. To so bili moji ljubljenčki, in kadar mi je bilo hudo, sem hodila k njim po tolažbo, vzela sem zajčka v naročje, se šla cartat k psu. Saj so bili hudi, ti naši psi, čuvaji, pa tudi čuteča bitja; jaz vedno pravim, da so to plemenite, modre duše, in temu primerno jih imam rada. Vse, kar živi, imam rada.”

Anita je na koncu postala to, kar je najbolj potrebovala, ko je bila sama eden od teh otrok. In kot je sama večkrat povedala, to ni bilo le njeno poslanstvo. To je bilo njeno življenje.

"Zadala sem si, da bom skušala pomagati prav vsakemu trpečemu otroku, ki ga bom v življenju srečala. V zameno sem v teh odnosih dobila toplino in potrditve, ki sem jih pogrešala v primarni družini. To se mi zdi nadvse poštena kupčija. Eni prodajo dušo hudiču, jaz sem jo zastavila ljubezni."

Dolina šentflorjanska

Na tiskovni konferenci ob predstavitvi Anitine biografije ’Tako zelo vas imam rada’ je nekdo iz občinstva zastavil vprašanje, ali je pri ohranjanju izjemne osebnostne zdravosti vsej travmi navkljub morda kakšno vlogo odigrala vera, a je bil soavtor knjige, Vasja Jager, glede tega jasen: "Z Anito sva tudi o tem govorila in odgovor je ne."

Anitina primarna družina je bila namreč ateistična, oba starša sta bila del partizanskega odpora, kar je na vasi, kjer so vsi razen njih hodili v cerkev, še doprineslo k razkoraku z okolico. In ko se je Anita z nemalo muk ločila od nasilnega moža, da bi tako dobesedno rešila sebe in svojo dojenčico, ’zloslutnemu krakanju’ zatohle vaške srenje ni bilo ne konca ne kraja.

Ločitev je bila v tistih časih tako tabu kot velik greh. Zoper njih, ’brezmadežne’, tiste, ki so ’hodili v cerkev in vztrajali skupaj do poslednjega diha. V dobrem in slabem, včasih pa tudi v slabem in še slabšem. Bog živi dolino šentflorjansko’.

"Nikoli mi niso odpustili, nikoli me niso sprejeli. Lahko bi postala predsednica države ali Združenih narodov, lahko bi izkoreninila lakoto iz sveta ali vzpostavila večni mir – zanje bi bila še vedno kurba. Do zadnjega jim je v očeh gorelo sovraštvo do mene. Če bi lahko, bi me verjetno že zdavnaj zažgali."

Presegla otroške sanje

Od otroštva globoko ranjena, kot ženska in mati pa potem s strani okolice po slovenceljsko še zasramovana, ji je navkljub vsemu uspelo izpolniti obljubo, ki si jo je dala kot deklica, in nato ne le doseči, temveč tudi preseči svoje otroške sanje. Sanje o tem, da bo pomagala prikrajšanim, še posebno otrokom, kar je potem počela celo življenje. Dobesedno do zadnjega diha.

Za svoje delo je prejela številna priznanja in odlikovanja, pokopana pa je bila z vojaškimi častmi v prisotnosti predsednice republike, premiera in župana.

• Preberite si tudi: Anita Ogulin o ranjenih ljudeh: "Eni prodajo dušo hudiču, jaz sem jo zastavila ljubezni."