Anja Bunderla je umetnica, katere ustvarjanje posega na različna umetniška področja. Izraža se tako ilustrativno, slikarsko kot tudi poetično in kiparsko, ustvarila pa je svojevrstno umetnost z vključevanjem čebel, saj je tudi čebelarka.
Ste profesorica likovne umetnosti in hkrati čebelarka, kdaj in kako ste začeli povezovati umetnost s čebelarstvom?
Kmalu po končanem študiju sem začela honorarno delati v Čebelarskem muzeju v Radovljici. Začela sem se seznanjati s poslikanimi panjskimi končnicami in drugimi eksponati in hkrati s čebelarstvom. Takratna dolgoletna kustosinja Ida Gnilšak je bila zame glavni vir informacij glede muzejskih eksponatov, za strokovne čebelarske strani pa čebelar Brane Kozinc, ki je imel v muzeju čebele v opazovalnem panju. To dvoje sem najprej začela združevati v poslikavanju panjskih končnic. Na način, kot so to počeli v času razvoja in razcveta poslikav. Pozneje sem delala kot upravnica Čebelarskega centra Gorenjske in se še bolj vpela v svet čebel. Ustvarila sem umetnost z vključevanjem čebel, čebelarja in umetnice ter nas vse povezala prek satja.
Na osnovi česa izbirate motive, ki jih naslikate na panjske končnice?
Želim si naslikati čim več motivov iz zbirke originalov. Zdaj jih imam nekaj čez 50. O nekaterih motivih obstajajo obsežni spisi, ki se povezujejo tudi z drugimi področji. Poslikava končnic ni obstajala sama zase, ampak je bila vpeta v širše okolje. V prvi vrsti je bil namen poslikave zaščititi čebele pred zlim. Tako so slikali zaščitne simbole, monograme in verske motive. Zamisli so prihajale od daleč kot tudi od zdrave kmečke pameti in izkustev. Prek motivov so ljudje spoznavali dogodke, vsakdanje motive, eksotične živali ... Brez tega znanja ne moreš ujeti bistva in kompleksnosti slike. Brez tega je samo pobarvana deščica.
Panjske končnice ustvarjate na starinski način, kajne?
Uporabljam tehniko in postopek, ki so ju uporabljali takrat. Podala sem pobudo, da se poslikava panjskih končnic vpiše v Register nesnovne kulturne dediščine. Pobuda je bila odobrena, čakamo še na vpis. Zdaj se vsemu, kar je naslikano na deščici z izrezom za žrelo, žal reče poslikana panjska končnica.
Ustvarjate pa tudi s satjem, bi nam opisali postopek izdelave, ki je zelo poseben in pri nas prav nič poznan!
Navdihuje me misel, da nekdo gradi dom iz snovi iz lastnega telesa – iz voska. Satje pa ni le prostor, lahko je nepretrgana vez generacij, je pretok informacij, sporočanje, vonj, shramba družinskega spomina. Zamisel za postopek je Brane Kozinc hranil v spominu že kar nekaj časa. Na satne osnove sem z različnimi tehnikami zasnovala voščene reliefne motive iz čistega čebeljega voska. Tako pripravljene satnice sva z okvirji vstavljala čebeljim družinam v panju. Čebele so satnico nadgrajevale, odvzemale vosek, prestavljale voščene luske, saj želijo vse napake in zmote človeka čim hitreje popraviti in urediti, kot to delajo že od svoje prisotnosti na Zemlji. Posamezne postopke čebeljega dela sva fotografirala in opazovala storilnost družin v povezavi s časom in s tehnikami pripravljenih del. Spomin reliefa je ostal, čebele so ga spreminjale v svojo korist. Poleg umetniškega vtisa sva opazovala še storilnost posamezne čebelje družine, ki je odvisna od vrste dejavnikov. Nastali so izjemni preoblikovani motivi. Umetniška dela naših kranjskih sivk Satje – shramba spomina.
Kako pa bi sicer opisali svoj slikarski slog – kakšne podobe slikate?
Za vsako delo ali sklop del izberem slog, čeprav o tem ne razmišljam veliko. Tako sem za ilustracije Vilinskega jezera – pripovedki o nastanku Blejskega jezera – uporabljala z vodo razredčene barve, ki so se na platnu prelivale po svoje. Za poslikane panjske končnice so že naši predniki izoblikovali najboljšo tehniko, zato se je strogo držim. Za slike še ohranjenih gartelnov v okolici Bleda sem izbrala podlago iz starih lesenih desk in z oljnimi barvami slikala motive. Ustvarjam tudi klasična dela, olje na platno, akvarele ... Tudi sama pridobivam pigmente in izdelujem barve, saj včasih niso dobili barv kar iz tube. In tako nastane paleta barv okolja, v katerem živimo. Moj slog je na kratko gorenjski s prekmursko dušo.
Zasledila sem, da na slikah upodabljate tudi podobe, ki jih ne zaznamo samo z očmi, ampak vemo, da obstajajo, ker jih čutimo.
Slikam tisto, kar se me dotakne. Tako kot energije prehajajo iz nevidne v vidno, zaradi energije se premakne čopič, tako nastane slika. Slikar iz energij, ki jih čuti, ustvari čutno zgodbo. Enkrat je dovolj realizem, če pa želiš prikazati še neke občutke na drugačen način, pa posežeš tudi po abstrakciji. Spodbudijo me tudi nepravilnosti. Umetnost mora biti kritična in glas tistih, ki se zase ne morejo boriti, predvsem narave. Nazadnje sem iz te prizadetosti naslikala pašnik Vršče iz moje vasi Podhom, ki mu grozi degradacija.
Od kod vaša ljubezen do narave in ustvarjanja v kombinaciji s kulturno dediščino, mitologijo in starimi modrostmi in veščinami?
Doma v Podhomu imamo njivo in star sadovnjak, ki nam dajeta pridelke, pa tudi v Gorjah imam vrt in čebele. Že stari starši so živeli tesno z naravo, zato je samoumevno, da je treba biti do narave spoštljiv. Vedno me je zanimalo, kako so včasih živeli in kaj vse so sami naredili. Včasih je kakšna stara teta izrekla tako tehten stavek, kot ga lahko prinesejo le izkušnje in praspomin človeka, vez, ki se pretaka iz generacije v generacijo, če ji le pustiš. Kot pri čebelah satje. Mitologija posega po skrivnostih sveta in drugačnih dimenzijah življenja. Študij mi je pomagal vse to osredotočiti v umetniško delo.
Kako vidite svoje ustvarjanje v prihodnosti?
Ostajam v umetnosti in čebelarstvu. Do zdaj sem vedno zaupala navdihom.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču