Anja Štefan: "Bralci se spotikajo ob krutost ljudskih pravljic"

Anja Štefan: "Bralci se spotikajo ob krutost ljudskih pravljic" (foto: arhiv Mladinske knjige) arhiv Mladinske knjige
Vir: Jana
1. 1. 2018

Pripovedovalka in raziskovalka ljudskih pravljic, pesnica in pisateljica, ki je za svojo zbirko pesmic za otroke Drobtine iz mišje doline na slovenskem knjižnem sejmu pred kratkim prejela nagrado za najlepšo knjigo.

Pri Mladinski knjigi je letos izšel ponatis kultne zbirke pravljic z vsega sveta Zlata skledica iz leta 1980. Pravljice so dialog človeka z življenjem, govorijo o svetlih in temnih straneh naših značajev.

Pravljice izhajajo iz dediščine naših prednikov in se sprva niso zapisovale, temveč pripovedovale, pravile. Kdaj so sploh nastale?

Kdaj, tega ne moremo vedeti zagotovo. Da so nekatere nastale že zelo davno, lahko sklepamo iz njihove razširjenosti po svetu, pa tudi iz tega, da jih najdemo v starih zapisih, recimo perzijskih in indijskih. Sicer pa pripovedno izročilo nastaja ves čas, tudi danes. Vendar to, kar danes tvorimo kot ustno izročilo, ni zaokroženo v tako bogate in epsko široke zgodbe, kot so stare čudežne pravljice. Široke, v simboliki bogate zgodbe, kot jih poznamo iz izročila, lahko nastanejo samo, če je izpolnjen osnovni mehanizem delovanja pravljic: velikokrat zapored se morajo pripovedovati, poslušati in spet pripovedovati ter se ob tem brusiti, dopolnjevati.

Živimo v stoletju znanosti in tehnologije, kako aktualne so lahko danes pravljice, ki izvirajo iz za naše pojme primitivnega okolja?

O ljudskih pravljicah radi govorimo kot o eni sami veliki enotni množici, vendar ni tako. Malokdaj se zavedamo, kako raznorodne zgodbe spadajo pod to naše poimenovanje. Nekatere imajo v sebi več pomena in več naboja, nekatere manj, nekatere so zanimive za širok krog poslušalcev, druge ubesedujejo samo lokalno pomemben dogodek ... Zato je nujno, da ljudske pravljice iz te velikanske malhe odbiramo. Premišljeno odbrane pripovedi (take, ki jih izbere nekdo z občutkom za dobro zgodbo ter za življenje posameznika in skupnosti) pa so gotovo lahko aktualne tudi danes. Čeprav se svet tehnološko zelo spreminja, ostajajo temeljne človeške lastnosti in odnosi med ljudmi podobni kot pred stoletji. Še vedno nas npr. zanimajo naša lastna iskanja sreče, partnerja, prijateljev, boljšega materialnega položaja, samozavesti, večjega priznanja v družbi, zanimajo nas odnosi med brati in sestrami, med možmi in ženami, med sosedi, med vladarjem in podložniki, odnosi otrok do staršev. Pravljice odpirajo te in druge aktualne teme. Seveda pa so se pravljice na poti skozi stoletja tudi same preoblikovale.

V pravljicah so zapisane številne krutosti, deklica si je recimo iztrgala obe očesi v zameno za požirek vode.

Večkrat opažam, da se današnji bralci spotikajo ob krutost ljudskih pravljic. Priznam, nekateri prizori so za današnji čas res prehudi, a vedno lahko izbiramo, katere zgodbe bomo svojim otrokom brali. Mene osebno motijo predvsem tiste krutosti, ki so v zgodbi slabo motivirane. Moti me npr. znašanje nad grofom samo zato, ker je grof in bogat, torej maščevanje iz nestrpnosti do višjega razreda, čeprav ta konkretni grof v pravljici ne naredi nič slabega. Takih pravljic ne pripovedujem in jih ne uvrščam v svoje zbirke pravljic. Ne izogibam pa se vsem krutostim v pravljicah, hude preizkušnje so del življenja, tudi naša življenja niso brez njih, samo da imajo sodobne krutosti včasih druge oblike. Poudariti pa moram, da se za krutostmi v pravljicah pogosto skrivajo simbolni pomeni. V slovenski pravljici o laži in resnici npr. nastopata dva fanta: eden stavi, da je močnejša laž, drugi, da je močnejša resnica, v katero tako verjame, da je – če to ne bi bilo res – pripravljen dati tudi svoje oči. Za mnenje vprašata starca in ta pravi, da je močnejša laž. Zdaj mora torej dobri fant drugemu dati svoje oči. Zame je v tej podobi skritega veliko simbolnega pomena: najprej fantova trdna vera v resnico – tako verjame vanjo, da v stavi obljubi nekaj najbolj dragocenega, svoje oči. Ker – če je močnejša laž in če je svet res tako slab, zakaj bi ga potem sploh še gledal? Ali oči potem sploh še potrebuje? Na take in podobne reči lahko pomislimo ob tej podobi, ne pa na naturalistično jasno sliko izdiranja oči iz glave kot v kakšnih srhljivih filmih. In še – v pravljici gre dogajanje zelo hitro naprej. Ne ustavlja se ob krutostih, že v naslednjem trenutku prestavi poslušalca k novi podobi. Zato otroci ob krutih momentih v pravljicah pogosto komplicirajo veliko manj kot njihovi starši.

V pravljicah vedno zmaga najlepša deklica, grda pa izgubi. Ali lahko rečemo, da si barbik ni izmislil kapitalizem, ampak naši stari očetje?

Ljudje imamo že od nekdaj v sebi občutek za lepoto in ja, lepota ima zelo opazno mesto tudi v ljudskih prav­ljicah. Moramo pa se zavedati, da so ljudske pravljice živele kot govorjena beseda in vsak, ki jih je poslušal, je imel možnost, da si je sam sproti ustvarjal predstavo o povedanem. Vprašanje ste vezali predvsem na žensko lepoto – mislim torej, da so ljudske pravljice omogočale precej širšo in manj uniformirano predstavo o tem, kakšna vse je lahko lepa ženska. Ljudje so si predstavo o njej gradili na podlagi tega, kar so videli v živo, kar so lahko srečali okoli sebe. Danes igrajo ključno vlogo pri oblikovanju lepotnih idealov različni vizualni mediji, ki nas zelo intenzivno posiljujejo s predstavami o ženski lepoti, tudi zelo nenaravnimi. In motivacija, ki se skriva za tem, je čisto druga, kot v ljudskih pravljicah. Za besedo lepa se v ljudskih pravljicah pogosto (ne vedno) skriva cel paket pozitivnih lastnosti določene junakinje: je tista, ki razume, ki je pripravljena pomagati, ki prinaša rešitev iz zapletene situacije, ki pomembno prispeva, da se v življenju nekaj premakne na bolje. Ker pa se ljudske pravljice rade izražajo v osnovnih besedah, in ne v prefinjenih psiholoških analizah, se včasih vse te pozitivne lastnosti preprosto združijo pod besedo lepa.

Zagrabi  življenje,  išči svojo pot!

Junaki, ki jih častijo pravljice, se vedno dokopljejo do sijajnega kraljestva, do zaklada. Ali iz tega lahko sklepamo, da pravljice častijo bogastvo in pohlep?

Ne. Že to ne drži, da se junaki vedno dokopljejo do velikega bogastva – včasih je nagrada za njihovo iskanje le hišica, v kateri lahko potem s svojo družino mirno živijo, ali moka, ki nikoli ne zmanjka, zdravilo za bolno mamo ali to, da pride junak po neumnem podvigu, s katerim izziva usodo, živ nazaj domov. Čudežne pravljice pa se res pogosto končajo s tem, da se junak potrdi pred vladarjem in je zato bogato nagrajen. Nagrada pogosto ne vsebuje le materialnega bogastva, ampak cel paket: dobi tudi partnerico, s katero sta si všeč, dobi dom, v katerem lahko živi brez skrbi, in ugleden položaj. S tem obilnim, večplastnim nagrajevanjem pravljica pokaže, kako se nekdo, ki se na začetku ne znajde, skozi preizkušnje pretolče do boljšega življenja. Zame to ni čaščenje pohlepa, je bolj spodbuda: hej, daj, zagrabi življenje, išči svojo pot, pojdi naprej, poizkušaj, ne ustraši se, bodi pogumen. Pravljice, ki govorijo o pohlepu, so drugačne: pogosto vzporedno predstavijo skromnega in pohlepnega človeka, obema ponudijo neko bogastvo in pohlepnež si ga hoče vzeti toliko, da ob tem samega sebe pokonča.

V vaši knjigi Drobtine iz mišje doline z ilustracijami Alenke Sottler so pesmice za najmlajše otroke. Kako je knjiga nastala in zakaj mišja dolina?

Alenka Sottler mi je pred dobrima dvema letoma povedala, da včasih za lastno veselje slika drobne miši v različnih oblekicah in z različnimi atributi, in povabila me je, da k njenim slikam napišem pesmi. Odločitev za miši je torej prišla z njene strani. Sva pa potem pri skupnem ustvarjanju precej spremenili koncept. Alenka se je odločila za drugo tehniko slikanja, ki ji bo omogočila več dinamike in lahkotnosti – in prstni odtisi so se pokazali kot nalašč za to. Jaz pa sem prestopila od štirivrstičnic, ki sva jih imeli v mislih v začetku, k pesmicam različnih dolžin in oblik, čeprav še vedno vse precej dišijo po izštevankah. Obe sva veseli tega, kar je nastalo.

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Goran Antley, arhiv Mladinske knjige