Rojstvo brez nasilja oziroma ali je mogoče roditi nasmejanega otroka?
Nezvesti oče, roman Antonija Scuratija, opisuje izkušnjo očetovstva v modernem svetu. Prek intimne izpovedi moškega, ki se z očetovstvom sreča v poznih štiridesetih letih, nam pisatelj predstavi njegove občutke od časa, ko je svojo ženo spoznal, pa vse do zgodnjih let odraščanja otroka. Čutimo lahko njegovo nejevoljno izključenost iz procesa nosečnosti in veselje, ko njegova hčerka prijoka na svet, soočimo se z vsemi neprijetnostmi, ki jih skrb za dojenčka prinese, hkrati pa se sprašujemo o filozofskih trditvah, ki jih avtor nenehno postavlja na poti skozi roman. V svojem delu se Scurati dotakne številnih vidikov očetovstva in materinstva – primerja svoje samsko življenje z družinskim življenjem, svoj vidik na očetovstvo z vidikom svojega očeta na očetovstvo, povezavo z ženo pred porodom in po njem, ko ona zapade v poporodno depresijo.
Rojstvo hčerke pisatelj opisuje kot dovršitev, konec, ko se vse dokončno izpolni. Njeno rojstvo je zanj poosebitev ene redkih priložnosti, ko zgodovina človeštva doseže svoj namen. Pa vendar ni vse popolno, saj očeta muči seksualna zavrnitev žene, njuna bližina se razblini in kmalu pristane na stranišču z drugo žensko. Toda knjiga ne govori o spolni nezvestobi ženi, temveč o razpadu arhetipa očeta in dejstvu, da v življenju otrok najprej izkusi izgubo, ne glede na to, kako se trudimo, da bi na svet prišel brez bolečin in joka.
Avtor bo 24. novembra obiskal 32. Slovenski knjižni sejem ob spremstvu prevoda svoje knjige Nezvesti oče v slovenščino. Pogovor bo potekal v Cankarjevem domu, zagotovljeno bo simultano prevajanje.
V knjigi opisujete, kako je družbeno gledano poglavitna vrednota ženske še vedno materinstvo, vendar se vi s tem ne strinjate. Kaj menite o tem?
Sam v celoti pripadam generaciji moških, ki živi in deluje v času po uničenju tradicionalnega arhetipa, ki žensko omejuje na zgolj razmnoževalno vlogo. Moj roman govori o svetu, ki si mukoma prizadeva, da bi na ruševinah preteklosti, a brez nostalgije za prejšnjimi časi, v katere se ne moremo in tudi nočemo več vrniti, na novo zgradil podobo moškega in ženske.
V vaših očeh je moški le nesposoben opazovalec in ženska je vedno sama, ko pride do rojstva. Če bi bilo možno, bi to spremenili?
To vendar že počnemo! Na vso moč se trudimo, da bi odpravili našo nesposobnost in samoto ženske, ko pride do rojstva, začeli pa smo s tem, da smo očeta umestili v porodno sobo. Kljub temu so tu in bodo vedno nepremostljive ovire človeškega stanja, ki jih je nemogoče preseči. Umremo sami, na svet se rodimo goli in moški ne more roditi otrok.
Morda veste, zakaj je protagonist imel zaradi svojih afer občutek, da vara svojo hčerko, ni pa imel občutka, da vara svojo ženo?
To je eden izmed najbolj zapletenih in skrivnostnih vidikov, ki jih poskuša pojasniti roman. Skrivnostnih celo zame kot avtorja. Vem pa, da je tako. Ta vidik romana kaže na prednost vloge očeta pred vlogo moža ter na bivanjsko pomembnost izkušnje, ki jo 'razširjeno' očetovstvo prinaša moškim moje generacije.
V današnji družbi smo nenehno v iskanju sreče, sreča je postala ena glavnih vrednot. Biti žalosten se zdi kot neuspeh. Zakaj želimo celo otroke pripeljati iz maternice z nasmehom na obrazu, čeprav vemo, zakaj dojenčki jokajo, ko se rodijo?
Tako je, obsojenost na srečo je eden od najbolj očitnih idiotizmov današnje družbe. Vsaka doba ima svoje in ta je naš. V preteklosti si tega ni bilo mogoče niti predstavljati, kot se bo stremljenje za srečo verjetno nehalo tudi v prihodnosti. Tudi moj osrednji lik je žrtev ideologije sreče za vsako ceno, a nato ob rojstvu hčerke spozna, da se veličina človekovega obstoja začne in udejanji z rojstvom, ki je neke vrste kozmična katastrofa. Ljudje v ta svet namreč vstopimo jokajoč.
Omenjate porod in preporod. Pokoro in vstajanje. Lahko to dosežemo še kako drugače kot z rojstvom otroka?
Le malo drugih poti je. Umetnost je ena od njih. Boj za politično emancipacijo narodov v sodobnem času je bila še ena, a ta boj je že končan. Pozitivno izražena religija. Ljubezen. Poglobljene misli. Nekaj pijanih noči na koncu sveta ...
Zapisali ste, da za v življenju moškega otrok ne obstaja, dokler ne pride na svet. Kaj si mislite o splavu?
Splav je nujno tragedija, a le za potencialne starše, ne pa za zarodek, ki se ni razvil v človeško bitje.
Zakaj moški ne more ostati zvest arhetipu očeta v modernem svetu?
Tradicionalni arhetip očeta v moderni zahodni družbi ni več mogoč. Ljudje smo civilizacija Zgodovine in kot takšni smo izpostavljeni vsem njenim nasilnim spremembam. Živimo v linearnem času, ki se progresivno razvija. Nazaj se je nemogoče vrniti. To je hkrati naša beda in naša veličina.
Ali ni nekoliko paradoksno, da so bile skozi zgodovino ženske videne kot podrejene moškim, medtem ko lahko producirajo samo življenje?
Absolutno! Menim, da je enakopravnost med moškim in žensko eden največjih dosežkov zahodne družbe, in da bi to obranili, bi se bil pripravljen tudi boriti. Vem, da je na tem področju še veliko dela, a saj ne stojimo križemrok. Stalno redefiniranje vlog in seksualnih identitet v svobodomiselni luči ter vse zamude in pasti, ki jih še srečujemo na poti, so zadnja fronta svetovne zgodovine, na kateri zmaguje evropski zahod.
Besedilo: Patricija Fašalek
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču