Anže Logar (kandidat za župana mesta Ljubljana): “Na žival se navežeš v enem dnevu”

Anže Logar (kandidat za župana mesta Ljubljana): “Na žival se navežeš v enem dnevu” (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Lady
10. 11. 2018

“Posvojite hišnega ljubljenčka, še bolje dva. Gre za čudovito dajanje in prejemanje brezpogojne ljubezni,” polaga na srce ameriška motivatorka Louise Hay. 

Veliko zrno resnice za aktivnega državljana, politika, predvsem pa zagrizenega pohodnika s prekaljenim čutom za humor in umetnost, očeta, realista in v okviru tega nepopravljivega optimista. Človek, ki verjame v dobroto in dobre spremembe, ki smo jih lačni. “Tudi ko obupam, v resnici ne obupam,” brez dlake na jeziku pove Anže Logar.

Štirinožci so bili od nekdaj nepogrešljivi člen družine Logar. Danes se v mislih poigrava z anekdoto, živim spominom na otroško razigranost in lahkomiselnost. Takrat so že imeli psa, vendar to ni zadostovalo velikemu ''živaloljubcu''. Zaželel si je mačjo prijateljico. »S sestro sva se dogovorila, da bova domov prinesla dolgodlako perzijsko mačko. V enem izmed oglasov sva zasledila zastonj ponudbo. Seveda takrat nisva ločila med pasmami, in nisva vedela, da sva dobila mešanko med navadno in siamsko mačko. Te pa niso nič kaj domačne,« z nasmeškom opisuje dogodek.

Mačko sta pripeljala domov, seveda takrat, ko staršev ni bilo doma. »Ko sta se starša zvečer vrnila, sva ju prepričala, da je mucka najdenka iz Rožnika,« pripoveduje. Psička in novo sostanovalko so nato dolgo mukoma navajali drug na drugega, čez približno šest mesecev pa je resnica o njej kratko malo morala priti na dan.

Njen nekdanji lastnik je namreč poklical v dobri veri in povprašal mamo, če je z mačko vse v najlepšem redu: »Seveda sta starša hitro ugotovila, da najina zgodba o Rožniku, usmiljenju in reševanju ne drži, čeprav je mama donedavnega lastnika sicer še nekaj časa prepričevala, da ne gre za isto mačko, ker da sva midva našo našla na Rožniku.«

Konec dober, vse dobro, mačka je temu navkljub ostala doma. »Na žival se navežeš v enem dnevu. Sem pa takrat tudi ugotovil, kakšna je razlika med eno in desetimi mačkami – to je zgolj 10 mesecev razlike,« hitro pristavi šalo. »Najdenka« je namreč dobila mladičke, šest jih je bilo.

Najprej se pošalim na svoj račun. Nato na drugega.

Gospod Logar s kančkom pronicljivega humorja ob pripovedkah iz zgodnje mladost razstira zaveso do njegove preteklosti. Humor je način, s katerim se bo in se želi približati ljudem. Zna se pošaliti na svoj račun. Najprej na svojega, in šele nato na drugega, pove brez dlake na jeziku.

Pri vsakdanjem delu, najsi bo kateremkoli že, pa sledi razumu. »Kadar mi je najlepše, pa srcu,« je iskren. Za čas šolanja, osnovne in srednje šole, je izvabljal melodije iz klavirja in violončela. In to v času, ko na glasbeni sceni še ni kraljeval hrvaški čelistični duet 2 CELLOS. Vzgojen je bil v duhu umetnosti, v vseh njenih variacijah. Starša sta namreč priznana akademska slikarja s čutom za klasično glasbo. Obožuje Mozartov Requiem, njegovo prvinsko, nedokončano delo, nastalo na Dunaju v poznejšem obdobju leta 1791.

»Starša sta imela nešteto plošč. Zvok violončela me je presunil. Ker to je zvok, ki je poln, globok, s kančkom dramatičnosti in rezkosti. Nato sem čelo nehal igrati. Ker sem sledil srcu,« zaupa. A to ne pomeni, da ga v življenju ne vodi vztrajnost – nasprotno, to je karakterna lastnost, do katere goji največjo mero ponosa.

Odneha le takrat, ko zaključi zgodbo in pride do zaključka, da ne bo presegel bariere. Čeprav lahko kakovost dela, tako kot opravičuje sam, sodijo le volivci, se trudi po najboljših močeh. Pri odločitvah se počuti svobodnega: »Ne dopustim, da mi nekdo vsili svoje mnenje. Ga ni pogoja. Sem trmast. Kakopak, bik po horoskopu.«

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Primož Predalič

Priporočamo