Kdor želi prepevati, bo vedno našel pesem, pravi švedski pregovor.
Citat, ki si ga dr. Anže Logar, kandidat za županski stolček v Ljubljani, piše za uho, vedno in vsakič znova. Nikoli se ni rad postavil tja, kjer je dolga vrsta, raje tja, kjer ni nikogar. Družinsko drevo je impresivno umetniško podkovano. Zdi se, da javnost ni dovolj seznanjena z njeno širino, a malce skrivnostnosti je dobro imeti. “Imeti nekaj ločenega od očesa javnosti je dobro, da lahko kadarkoli pobegneš stran od tega.”
Anže Logar, kandidat za župana mesta Ljubljane, razkriva tančico, s katero ločuje javno in zasebno podobo. Govorila sva predvsem o umetnosti in vseh variacijah te, od knjig, glasbe in kulinaričnih mojstrovin, ki mu z nekaj amaterskega znanja napolnijo dušo, do umetnosti v pravem pomenu besede - slikanju. Domače stene so polne del dedka Slavka Pengova, avtorja znamenite freske Zgodovina Slovenije v državnem zboru. Zanimiva je anekdota, kako je ta spoznal bodočo soprogo, Logarjevo babico.
“Naredil je njen portret. Že od nekdaj me spremljajo slike na steni. Če jih ni, je zame prazen prostor. Prepričan sem, da bi moral vsak dom imeti nekaj umetniških del,” zaupa ob spominu na dedka in nato očeta ter ob njunih skupnih vožnjah v vrtec in šolo - oče, oblečen v hlače, polne barv, kot paleta, ga je navdahnil z boemskostjo.
Risanje je bilo položeno v zibelko, nato postalo strast v zgodnjem otroštvu, od tam pa ga je vodilo v javno nastopanje in retoriko. V roke je rad poprijel knjige o antičnih filozofih, o Rimu: “To je zgodovinsko obdobje, ki me še vedno pritegne. Predvsem cenim starodavne mojstre besed.” Zgodaj se je ogrel za diplomacijo in postopoma politiko, med šolanjem je kot tuji jezik izbral francoščino. In njegov prekaljeni čut za socialno politiko že rojeva sadove.
“Ko hodim po cesti, mi čestitajo za pogum zaradi kandidature. To se mi zdi sila nenavadno. Ljudje ne bi smeli sprejeti, da je nekaj že vnaprej odločeno, da bo ta ali oni tako ali tako zmagal. Stvari dandanes niso samoumnevne. Samoumevnost si izberemo, ker je tako najbrž najlažje. Pa vendar. Prisluhniti moramo notranjemu jazu in izbrati, kar mislimo, da je prav. Eden od razlogov, zakaj kandidiram je tudi ta, da si želim izkoreniniti to zakoreninjenost. To vdanost v usodo...”
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Primož Predalič