Arhitekt Andrej Mercina: Pri opremljanju domov smo premalo spontani

Prostor je večplastna zgodba, ki jo sestavljajo naša vzgoja, okolje, znanje, družba, morda so trendi ali trenutno modni pohištveni kosi še najmanj pomembni. Številni ljudje znajo sami, brez pomoči strokovnjaka, lepo opremiti svoj dom. »Videl sem številne čudovite interjerje, pa arhitekta ni bilo zraven,« pripoveduje Andrej Mercina, priznani arhitekt in vodja biroja Triiije, ki je poleg notranje opreme trgovin prestižnih blagovnih znamk, kot je Karel Lagerfeld v Parizu in Moskvi, zasnoval tudi številne zasebne domove po vsem svetu. »Zadnjih nekaj let nismo zasledili kakšnega novega preboja v oblikovanju pohištva in prostorov nasploh, tudi na ekperimentalnih delih sejmov ne, kjer se najprej pojavijo novosti,« začne Mercina.

Zeleno, ki te ljubim zeleno

Zadnja leta je aktualno predvsem trajnostno oblikovanje. Moderno je vse, kar je ekološko ali je takšno vsaj videti. Ambienti so še vedno zelo zeleni, velik hit so tapete z motivi rastlin, zeleni dodatki, blazine, veliko je tudi pravega zelenja. Domače okolje mora biti čim bolj naravno, moderni so naravni materiali, še zlasti les v najrazličnejših oblikah. Skratka vse, kar vzbuja občutek naravnosti in prijaznosti do okolja. »Poudarjene so naravne obdelave lesa in obrtniški načini izdelave, obenem pa je tako imenovano ekološko pohištvo lahko narejeno tudi iz recikliranih materialov.

V velikem slogu se vračajo tradicionalne umetne obrti, ročna izdelava, zlasti v keramiki in lesu. Moderni so materiali, ki so bili in so še dosegljivi v lokalnem okolju in so kot takšni že sami po sebi trajnostni. Išče se identiteta, zgodba, nepopolnost, ki jo lahko dosežemo le z ročno obdelavo,« pripoveduje Mercina. Pri opremljanju doma je ne glede na to, ali se ga lotimo sami ali za pomoč poiščemo arhitekta, najpomembnejša komunikacija. »Napačno je razmišljanje, da stranka, ko pride k arhitektu, ve, kaj hoče, in da si je treba zgolj čim bolj dosledno zapisati njene želje in jih uresničiti,« pripoveduje Mercina. V biroju Triiije delajo prostore po meri, podobno kot bi šli h krojaču. Začne se tako, da organizirajo nekakšno delavnico, vzamejo si čas, si skupaj s stranko ogledajo različne primere, pretresejo ideje, se pogovarjajo. Tako nastane pisan kolaž besed in vzorcev, ki med seboj niso nujno povezani in so včasih celo rezultat številnih zadreg, ko ne znamo ali nam je nerodno povedati, kaj želimo. »Poskušamo ugotoviti, kaj so ljudje, ki pridejo k nam z nekimi željami in prepričanji, zares mislili. Dokler skupaj ne napišemo projektne naloge, je prepovedano oblikovati,« razlaga Mercina. Dobro je, da razrešimo vse odprte postavke, da se potem, ko je interjer končan, ne sprašujemo, zakaj je nekaj tako, kot je, češ, nismo tako mislili ... Tako bo manj stroškov, prepirov in slabe volje.

Koncept nepopolnosti

»Ko gre projekt s papirja v prostor, je še vedno kreativni proces, zanesti se moraš na svoj občutek, kar je težko, vendar vsega življenja, ki prihaja, ne moreš zaobjeti na papirju,« razlaga Mercina. Opremljanje je proces, ki se nikoli zares ne konča. V okoljih, kot so Velika Britanija, Francija, Italija, kjer imajo tradicijo dekoraterstva, je bilo od nekaj živo razmišljanje o nepopolnosti. »Vse kroži, živi, nič se ne konzervira,« razlaga Mercina. Všeč mu je ta sproščen, vehementen odnos do bivalnega okolja, ki ga imajo na južni strani Sredozemlja, da stvarem dajejo možnost odstopanja, nedokončanosti, ko pustijo življenju, da naredi svoje. »Nekatere netipične rešitve ali 'napake' se namreč čez čas izkažejo kot odlične. Mi pa zelo radi likamo, da bo vse čim bolj gladko in čisto, manjka pa nam nekaj tistega lanu, ki se mečka,« pripomni Mercina. S konceptom nepopolnosti imamo Slovenci in ves zahodno- in srednjeevropski prostor nasploh težave. Obsedeni smo z nadzorom, da mora biti vse tako, kot je narisano in predvideno v projektu. »Ko se znajdemo v resničnem svetu, na gradbišču, gre vedno kaj narobe, ampak pogosto ne znamo presoditi, kako zanimive so v resnici lahko nekatere stranpoti, saj odpirajo priložnosti, da nastane nekaj posebnega. Če nam je po naključju uspelo katero od tako nastalih 'napak' ohraniti, si šele čez leta priznamo, da nam je v resnici všeč,« razlaga Mercina. V arabskem svetu, na Bližnjem vzhodu, v Indiji je sam naletel na povsem drugačno razumevanje urejanja prostora. Tam se zavedajo, da imajo tudi stvari svoje življenje, da se kot mi nenehno spreminjajo, in ravno v tem je čar bivanja.

Z rušenjem zidov izgubljamo vsebino

Slovenci smo pri opremljanju precej zadržani, manjka nam domišljije, radi imamo vse predpisano. Iz tega razloga je razumljivo, da smo se v zadnjih letih zelo navezali na minimalizem, slog, ki se je pojavil v devetdesetih letih 20. stoletja in je pri nas še vedno zelo aktualen. Vzeli smo ga dosledno in dobesedno, drugače, kot je bilo v resnici zamišljeno. Pri 'čiščenju' smo bili vedno dobri. Minimalizem je rezultat arhitekturnega pogleda na opremljanje, v interjeru pa si moraš upati veliko več, iti moraš dlje. »Prostor ni stvar ravne črte, prostor je dialog, ki se nenehno spreminja, ki vibrira, ki živi. Školjka, ki jo naredi arhitekt, je šele osnova, ki jo je treba nadgraditi,« razlaga Mercina. Zadnja leta je zelo modno odpiranje prostorov, spajanje več manjših v en sam velik prostor, kar je zagotovo ena od arhitekturnih zablod. »Mislili smo, da bomo z manj naredili več, kar pa ni res. Občutek, da bomo z nenehnim rušenjem zidov dobili več prostora, je napačen. Na koncu, če gledamo v smislu ambientalnih kvalitet, nam nič kaj dosti ne ostane. Vsi prostori so praviloma videti manjši, bolj preprosti in vsebinsko zelo okrnjeni,« pojasni Mercina.

Z manjšimi prostori pogosto dosežeš večji učinek, saj se na isti kvadraturi veliko več zgodi, medtem ko z dozdevnim odpiranjem prostora uničiš njegov naboj, izgubiš najbolj zanimive dramaturške elemente in posebnosti, predvsem pa vsebino. Bolj srečno roko imamo z opremljanjem lokalov. Modni so tako imenovani loft ambienti, ki zahtevajo mešanje bolj grobih, surovih, čim manj obdelanih materialov, denimo betona, surovega železa, opeke, grobih ometov, naravno obdelanega lesa ... Ta način dopušča, da smo v svoj prostor sprejeli več barv in materialov, kot jih je predpisoval minimalizem. Ponovno se moramo naučiti, kako sestaviti več kot tri barve barve v prostoru. »Z minimalističnim pristopom se je pri nas izgubilo veliko znanja, v obrtniškem in oblikovalskem smislu. Zelo dolgo pri nas ni bilo mogoče dobiti dobrega dekorativnega tekstila, na primer,« razlaga Mercina.

Premalo spontano in preveč racionalno

Naš pristop do opremljanja lastnega doma je zelo racionalen in premalo spontan. Dom je prostor, v katerem živimo, in ne laboratorij, kjer mora biti vse eksaktno, sterilno in odrezano na milimeter. »Zdi se mi, da je ljudi kar malo strah, vse bi odstranili, podrli, plošče naj bodo čim večje, na parketu naj ne bo vidnih stikov, omarice morajo biti brez ročajev, da lahko umazanijo strojno pobrišejo,« razlaga Mercina.

Slovenski domovi so zelo arhitekturni, tako kot gradimo hiše, tako sestavljamo in opremljajo tudi interjer. »O čistosti prostora je govoril že Ravnikar, vendar se je to razmišljanje danes zreduciralo na banalno čistost. To pomeni, da je vse v eni liniji, vagonski tlorisi, vagonsko postavljeno pohištvo od ene do druge stene, vse skrito, in potem se vprašaš, kaj na koncu še ostane. Današnje hiše so polne nekih sistemov, inštalacij, vsega mogočega in ogromno energije porabimo, da se to skrije. Kljuka ne sme imeti rozete, okno ne sme imeti vidnega profila. Nihče se ne sprašuje, kaj je smisel tega skrivanja. Stara meščanska stanovanja, ki so v gradbenem smislu polna 'napak', so ambientalno v resnici najlepša in v njih vsi uživamo,« zaključi Mercina.

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Biro Triiije

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču