Arhitektka Ana Gruden: "Vedno znova poskušam ustvariti brezčasen ambient."

Arhitektka Ana Gruden: "Vedno znova poskušam ustvariti brezčasen ambient." (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Jana
4. 3. 2017

Ana Gruden pravi, da je dom človekova tretja lupina; prva je naše telo, druga so oblačila, tretja pa prostor, ki ustvari vzdušje in s tem vpliva na naše razpoloženje.

Po 12 letih ste se iz Berlina vrnili v Ljubljano ... Kako pa se je vse skupaj začelo?

Kot scenografka sem sodelovala z režiserjem Andrejem Košakom in pot nas je vodila tudi v Berlin. Tam me je zadržala ljubezen, spoznala sem svojega bodočega moža in rodila deklico. Ko se je ljubezen ohladila, sem imela dve možnosti: ali potonem ali pa se z delom in vztrajnostjo premaknem naprej. Med drugim sem začela hoditi na jogo, tam sem spoznala mlade mamice, ki so si ustvarjale dom in tako postale moje prve stranke.

Vaši interjerji se zdijo skorajda brezčasni; kot bi čakali, da pride filmska ekipa in zavzame prostor ... Arhitektura ali film torej?

Pri meni se prepleta oboje, saj sem prepričana, da sta arhitektura in film zelo povezana. Vsak prostor namreč nosi svojo zgodbo in vsaka zgodba potrebuje svoj prostor. Zame je čast, da me stranka spusti blizu, saj s tem, da ji ustvarjam prostor, vplivam na njeno življenje. Gre za zelo intimno vez, kjer moram prostor, ki ga oblikujem, tudi občutiti.

Vaše interjerje zaznamujejo kosi, kupljeni iz druge roke?

V prostore rada vključujem predmete, pohištvo, povezane z naročnikom – kose dediščine, darila .... Včasih gre preprosto za to, da je lahko star kos preverjeno kakovostnejši in še cenejši od novega. Veliko najdem na bolšjakih, v starinarnicah, na eBayu. Vedno se trudim ustvariti prostor, ki bo brezčasen in se ne podreja trendom, saj mora uporabniku omogočati svobodo, da ga lahko spreminja po svojih potrebah.

Tradicija ali sodobni dizajn?

Prostor mora biti sodoben, torej v koraku s sodobnimi potrebami. Imeti pa mora tudi malo popra, da se čuti osebni slog lastnika. To je podobno kot pri oblačenju, saj je že Coco Chanel rekla: Moda mine, stil ostane.

Kaj je torej skupnega vašim interjerjem?

Naročniki pravijo, da jih zaznamujejo toplina, svetloba, prijetnost, domačnost, nežnost, ženstvenost ... Kot zanimivost omenim, da v prostorih, ki sem jih oblikovala, stanujejo večinoma moški. Za dom so skozi zgodovino vedno skrbele ženske in morda si zato številni moški naročniki želijo, da jim ga uredi ženska.

Kako doseči, da bi se interjerji lepo starali in da ne bi propadali po nekaj letih uporabe?

Stanovanje mora imeti dober izkoristek svetlobe, veliko svetlobnih virov, ki prihajajo iz različnih kotičkov. Seveda pa je prostore in materiale v njih treba tudi negovati, tako kot se bolje počutimo, če skrbimo za svoje telo. Prostor vidim kot tretjo človekovo lupino: prva je naše telo, druga so oblačila, tretja pa prostor, ki ustvari vzdušje in s tem vpliva na naše razpoloženje. A za vse te lupinice je treba tudi poskrbeti.

Žal ste postali arhitekti razkošje, in ne nuja pri vsaki gradnji in obnovi.

Nakup ali adaptacija stanovanja ali hiše je največja finančna naložba v življenju; govorimo o desetletjih posojil in bivanja v prostoru. Če se odločimo za poseg v prostor, naj bo poseg premišljen in dober arhitekt lahko dolgoročno pocení projekt, saj zna izbrati materiale, ki se bodo dobro starali. Hkrati pa dobro zasnovan prostor občutno izboljša kakovost našega življenja. Mislim, da je lahko gospodarska kriza tudi nekakšen izziv za arhitekte po vsem svetu. Iz nje je vzniknil vintage in retro stil, priljubljene so postale trgovine iz druge roke in bolšjaki. Sicer pa nas je v Sloveniji preveč, zato se večina arhitektov z arhitekturo ne more ukvarjati ali pa so pripravljeni delati za zelo nizke honorarje. Je pa žal izbira arhitekta pri nas glede na neizkušenost nekaterih kolegov celo dvorezen meč.

Je težko, če naročnik ne zna povedati, kaj sploh želi?

Kakor kdaj. Pomembnejša je kemija med arhitektom in naročnikom. Naročnik namreč navadno izbere arhitekta, ki mu leži po duši. Sodelovanje z naročnikom je zame kot ples, kjer je vse odvisno od ritma glasbe in soplesalca.

Je razlika delati v Berlinu ali v Sloveniji?

V Berlinu mi je bilo zelo všeč, ker sem imela pogosto dokaj proste roke. V Sloveniji so honorarji resda samo za četrtino berlinskih, a se tu počutim doma. Sicer pa je vsak projekt svoja zgodba, ne glede na to, kje ustvarjaš.

Kako torej prostor postane dom?

Prostor postane dom, ko se v njem počutiš varnega, se v njem spočiješ, te veseli, navdihuje in kjer si lahko tudi svobodno žalosten. Dom ustvarijo izkušnje z bližnjimi in prijet­nost bivanja.

Kakšen pa je veš idealni prostor?

Iz katerega lahko odidem in v katerega se rada vračam. Lahko bi rekla, da imam dva domova – v Ljubljani in na Krasu. Moj ljubljanski dom, ki gradbeno še ni dokončan, je poln različnih 'začimb'. V Berlinu sem na primer našla stare cementne ploščice in okna, ki so novo priložnost dobili v Ljubljani.

Kje pa iščete navdih za ustvarjanje?

Pogosto v glasbi. Rada imam lepe stvari, včasih se mi ideje porodijo pred spanjem ali pa grem na kavo in opazujem ljudi. Navdihujejo me tudi 20. in 30. leta 20. stoletja, charleston, zaradi močno izraženega veselja do življenja, zaradi žensk, ki so se znale veseliti. Modno so mi bližje 70. leta.

Po nič koliko letih tokrat kot kostumografka spet sodelujete s Košakom; zdi se, da je krog sklenjen.

Pri kratkem filmu Niko kot producentka (skupaj z Zoranom Dževerdanovićem) sodeluje tudi Aleksandra Balmazović, ki je bila moja poročna priča. Zdi se mi, da se naša življenja vedno znova prepletajo. Film govori o mladoletnih prestopnikih. Sama ga razumem kot krik po pripadnosti, saj pomanjkanje ljubezni mladostniku vzame up v lepšo prihodnost. Sam proces ustvarjanja pa je bil zelo lep.

Bo Ljubljana postala stalnica?

Zelo rada sem se vrnila v Slovenijo. Lažje si krmar svoje barke, kjer se počutiš doma. Domovina, jezik, kultura in ne nazadnje tudi podnebje, kar ti je torej položeno že v zibelko, so vsaj mene močno zaznamovali. In s hčerko bi rada delila to, kar je meni tako zelo pomembno.

Irena Vovk terčič