Pravijo, da se rodiš samo enkrat.
Jaz pa vem, da se rodimo večkrat, in če imamo srečo, tudi umremo večkrat. Vsakič, ko naš stari jaz umre (bolečini navkljub), naredi prostor novemu jazu in novi izkušnji tega sveta. Spomnim se, ko sem se rodila prvič zavestno. Ne tisto rojstvo v porodnišnici, temveč tisto, ko sem imela deset let in smo se preselili na Nizozemsko. Tistega dne sem se rodila v trenutku, ko sem vstopila v svoji novi razred skozi vrata, na katerih je pisalo De Deur – vrata. V tistem, ko sem šla skozi tista vrata, me je presekalo, za trenutek sem ostala brez sape, nato pa sem že bila na drugi strani.
Pred menoj je bilo nekaj otokov miz, en 'otok' tik ob vratih, pa je imel prazno mesto. Na mizi je bil velik papir z napisom Het tafel – miza. Na praznem stolu pa je pisalo De Stoel – stol. Ob meni je stal učitelj, ki je govoril in razlagal nekaj v jeziku, za katerega sem vedela, da bo zdaj moj jezik. Vame so gledale modre oči sošolcev in naenkrat sem slišala nekaj, kar je zvenelo kot moje ime. Zavedala sem se svojega imena, ki je zdaj zvenelo drugače: nisem bila več Asja, temveč Ašja.
Tako, kot se to izgovori v mojem novem svetu. Včasih je dobro ne vedeti in samo delovati. Tudi jaz nisem vedela, kaj je možno in kaj ni, temveč sem samo delovala po notranjem vzgibu (o katerem sem se mnogo let pozneje na fakulteti učila, da je nagon prilagajanja) in se poglobila v učenje tega jezika, saj je bil vstopnica za moje novo življenje. Čez nekaj mesecev sem se že gladko sporazumevala in čez dobrih šest mesecev sem naredila referat v Nizozemskem jeziku o Jugoslaviji, ki je takrat še bila država.
V letu sem (po besedah Nizozemcev) govorila brez naglasa, in če niso vedeli, da sem tujka, so me imeli za Nizozemko. Postala sem Ašja, Nizozemka, nizozemščina je postala moj 'materni' jezik. Asja je ostala v ozadju; ni umrla, čakala je na svoje poletne počitnice in živela zanje.
Se nadaljuje.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču