Bolj ko se je moj študij bližal koncu, bolj me je zanimalo človeško bitje.
Kot psiha in kot zavest. Predvsem pa me je zanimala človeška usoda. Kaj je tisto, kar človeku kroji 'usodo', me je preganjalo, medtem ko sem odgovore iskala povsod. Kaj je pravzaprav namen življenja? Je življenje igra? Kreacija, ki jo ustvarjamo sami? Nas vodijo sile, ki jih lahko obvladamo, ali smo žrtev sil, ki se igrajo z nami in smo jim prisiljeni ugajati, da nas ne bi udarile premočno? Spoznala sem, da smo si ljudje zelo podobni, čeprav na površini delujemo drugače.
Na lastni koži skozi svoje prilagajanje v različnih svetovih sem spoznala, da ima vsaka kultura svoja pravila in verovanja in da ta zelo vplivajo na človekovo obnašanje, celo na počutje posameznika in percepcijo sebe. Jezik in način, kako ga uporabljamo, vpliva na to, kako razmišljamo, koliko razmišljamo in kaj razmišljamo. Spoznala sem tudi, da jezik odraža kulturo, a jo hkrati tudi definira. In vse to tvori 'plasti' človeka. Kot koža na mišicah.
Kljub temu da sem prečesala Evropo in študirala še v Bostonu in San Franciscu mi življenje po raznih koncih sveta ni dalo vseh odgovorov. Kdo smo ljudje, pravzaprav? Kaj je tisto, kar nam ljudem narekuje, kako živeti? Kaj je naš resnični namen oziroma zakaj smo tukaj? In ali smo ljudje lahko svobodni, osvobojeni tistih prepričanj, ki nas omejujejo? Se lahko osvobodimo vsega, kar nas 'tišči' in drži nazaj, ter kako stopimo na pot svojega namena?
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču