Na to srečanje sem se pripravljala cel teden: natančno sem si predstavljala, kako bo, ko spoznam tega človeka, o katerem sem slišala le govorice, potihoma pa sem si želela, da bi imela priložnost postaviti še kako dodatno vprašanje, saj sem jih imela polno.
Ko sem spraševala svojega soseda o njem, se je samo skrivnostno nasmehnil: Sama ga boš spoznala. In res sem ga. Prišel je tisti dan, ko sem s skupino Američanov iz različnih delov Amerike, ne samo Bostona, zakorakala v njegov prostor. Sedli smo v polkrog in Rus je začel predavanje.
Govoril je hitro, a zbrano, v njem pa je bila ogromna karizma, moč, ki se te je kar dotaknila. Imela sem občutek, kot da gre vsaka beseda vame in da me razorožuje vseh razlogov, zaradi katerih sem sploh kdaj prižgala cigareto. V nekem trenutku je do mene prišlo spoznanje, kako pomembno je, da spoštujemo svoje telo, zdravje in odnos do sebe. Globoko v sebi sem začutila osvoboditev, kot da je šla meglica, ki me je prej držala v oklepu, stran. Moje misli so bile čistejše in jasne.
Nato je vsak od nas dobil priložnost za svojih 10 minut terapije in vprašanj. Ko sva ostala sama, me je očetovsko nagovoril. “Pred teboj je še veliko poti, a prehodila jih boš lahko le, če boš tukaj v tem telesu. So načini življenja, ki ti bodo življenjsko dobo podaljšali ali skrajšali za 10, 15 let. Kajenje in mrzla klima nista zate,” se mi je nasmehnil. V tem trenutku sem videla svojo življenjsko pot, ki se je razpirala pred menoj. Razumela sem, da ne bom ostala v Bostonu, da bom šla še daleč na drugi konec sveta. Prekinil je tok mojih misli: “Sedaj ne potrebuješ več cigaret, a če bi kdaj imela krizo in si jih zaželela, pa četudi greš na konec sveta, in me pokličeš, bom tu in ti bom pomagal.”
Želela sem ga vprašati o njegovem znanju, a v tem trenutku sem čutila, kot da mi bere misli. Pokimal mi je in to je bilo vse. Še enkrat je ponovil: “Vedno me lahko pokličeš.” In jaz sem takrat mislila, da kar po telefonu. Vzela sem ga tako dobesedno, da sem nekaj let pozneje res poklicala z Nove Zelandije. A sem dobila več kot samo podporo, da ne prižgem cigarete. Podprl me je, da nadaljujem svojo pot. Spoznala sem, da obstajajo ljudje, ki so na naši življenjski poti z namenom, da nas podprejo in nam pomagajo, da sledimo svoji usodi.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
