Na nekem nivoju me je izročilo bostonske Gradute School of Psychoanalysis (BGSP), Delati in ljubiti, ki sem ga prejela in sprejela globoko v svojo podzavest, navdahnilo, da se ozrem globoko vase in poiščem tisto, kar me navdihuje, in odpustim tisto, kar me drži nazaj.
Vsakodnevno sem obiskovala bikram jogo in trenirala svoj most med telesom in umom. Nekega dne sem spoznala, da kajenje cigaret ne more biti več del mojega življenja. Iz davnega spomina sem slišala glas profesorice psihologije še s fakultete, ki je trdila, da če ljubiš sebe, si ne škoduješ. Meni pa so cigarete zagotovo škodovale, saj sta me na to opozarjala kašelj in dihanje, ki me je izdalo vsakič, ko smo delali vaje globokega dihanja (pranajama dihanje).
Slišala sem, da ravno 'čez cesto' mojega BGSP živi in dela Rus oziroma znanstvenik, za katerega se je šepetalo, da je prebegnil s posebnega Inštituta iz Moskve, kjer so raziskovali paranormalne pojave v psihologiji. Nikjer ni oglaševal svojega dela, in če si hotel do njega, si moral spoznati nekoga, ki je imel njegovo telefonsko številko. Moj sosed je v tem odigral dvojno vlogo. Na enem od najinih sprehodov z rolerji, kjer sva se pogovarjala o filmih (bil je namreč potomec Warner Brothers in je ravno delal pri snemanju filma Woodyja Allena), mi je omenil, da je dogovorjen za srečanje s 'čudežnim Rusom' že čez nekaj dni.
Imel je njegovo številko in možnost, da naju poveže. V trenutku sem imela telefonsko številko čudežnega Rusa in še isti dan sem ga poklicala. Njegova tajnica mi je v močnem ruskem naglasu dala prvi možni termin – čez šest mesecev. Poklicala sem svojega soseda in ga prosila, da osebno zaprosi Rusa, naj me vzame. “Povej mu, da sem iz Slovenije,” sem dodala, moj sosed pa je v filmskem slogu v zelo dramatičnem pogovoru z Rusom dodal še “morda bo šla kmalu nazaj in je čez šest mesecev ne bo več tukaj”. In čudežni Rus je privolil, da pridem čez en teden.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču