Upala sem, da mi poglobljen študij človeške psihe lahko pomaga pri iskanju odgovorov.
Izhajala sem iz prepričanja, da lahko, če zares spoznam človeško psiho in njeno delovanje, lažje razumem delovanje življenja kot takega. Instinktivno sem vedela, da sta življenje in človeška psiha globoko povezana, in verjela, da je skrivnost življenja nekje v človeškem ustroju. Hotela sem spoznati, kako ta deluje, in najti tisto v nas, kar tvori naše izkušnje.
Pri vsem tem pa me je 'preganjal' stavek doktor Lutti, moje profesorice za abnormalno psihologijo, ki sem jo še 'davno' na študiju v Rimu vprašala: “Ali je res, da naše misli tvorijo našo realnost?” Na kar mi je odgovorila: “Lahko bi se tako reklo, a problem je v tem, da je 98 % naših misli nezavednih, prav tako naših prepričanj.” Razumela sem, da bi za spoznanje o tem, zakaj je naše življenje ravno takšno, kot je, bilo treba spoznati tisto, kar je globoko v nas samih.
Ko sem po daljšem 'raziskovanju' podiplomskih programov iz psihologije naletela na program magisterija iz psihoanalize, sem začutila, da sem blizu. Zelo blizu odgovorom, ki sem jih iskala. Lotila sem se magistrskega študija psihoanalize v Bostonu in kmalu ugotovila, da sem ena od najmlajših študentk. Topli in naklonjeni kolegi so me poučili, da odgovore na vprašanja, ki sem jih imela jaz, ljudje običajno iščejo precej pozneje v svojem življenju.
Hkrati pa sem med temi razumevajočimi in odprtimi psihoanalitiki z lahkoto gojila svojo radovednost in raziskovala področje podzavesti. Moji mentorji so bili navdušeni, ko sem odkritja psihoanalize povezovala s svojimi notranjimi uvidi in jih predstavljala v svojih raziskovalnih nalogah. Meni pa se je zdelo, kot da to ni dovolj. Kot da še nisem tam. Kot da še nekaj manjka. Čutila sem 'praznino' kljub uspehom in prav ta občutek me je gnal naprej.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču