S seboj sem vzela "popotnico", ki me je spremljala vse življenje.
Nekega dne, ko smo v diskusiji z mentorji in kolegi raziskovali vprašanje normalnosti, sem postavila vprašanje profesorju Schneiderju: “Kdo po Freudu (according to Freud) je zdrav v psihološkem smislu?” Odgovoril je kot iz topa: Freud je trdil, da sta dve lastnosti, ki jih izraža psihološko zdrav človek: Werken und Lieben. Tak človek je torej sposoben dveh pomembnih stvari: ljubiti in delati. Besede, ki jih je izgovoril, so me zadele v bistvo. Kot da je nekdo izstrelil puščico vame.
Spoznala sem, da je smisel (eden od nepomembnejših) v našem življenju, da lahko ljubimo: ne samo svojega partnerja, temveč sebe, svoje telo, svojo psiho, da imamo ljubeč odnos do sebe. Ko to zmoremo, lahko ljubimo svoje bližnje, otroke, partnerja, sodelavce, prijatelje … ljudi, človeštvo. Ko ljubimo, čutimo ljubezen do narave, živali … in življenja. Ljubiti je veliko širši pojem kot samo 'imeti nekoga rad' ali 'romantična ljubezen' – pa čeprav je ravno ta gonilo človeštva, saj brez te ne bi bilo otrok in staršev, ki bi jih ljubeče vzgajali.
V tem trenutku sem spoznala, da je za Lieben, ljubiti, še toliko prostora … kajti, ko ljubiš globoko in zares, vstopiš v ljubeč odnos z življenjem. Kako močan preobrat je to: od odnosa z življenjem, kjer se bojiš in te pestijo eksistencialni strahovi, v odnos, kjer čutiš in veš, da te življenje ljubi in ti ljubiš svoje življenje!
Imela sem občutek, kot da sem ponovno stopila skozi vrata. V tem prehodu pa me je zaobjel še pomen besede Werken: ta beseda je meni tako domača, saj se taisti izraz uporablja tudi v nizozemščini. Delati, ne karkoli in kakorkoli, temveč delati iz ljubezni, delati z ljubeznijo … delati tisto, kar 'ljubiš', delati to, v čemer uživaš, delati tisto, s čimer vnašaš več dobrega in lepega v življenja ljudi in svoje življenje. Čutila sem, kako ti dve besedi, na videz tako preprosti in hkrati tako globoki, definirata pot, po kateri bom šla naprej.
Vzela sem ju v izročilo, kot popotnico in smerokaz, ko sem se podala na pot skozi življenje. V iskanju odgovorov na vprašanja, ki so se mi porodila skozi magisterij psihoanalize, sem spoznala, da odgovorov ne bom našla v teoriji akademskih razprav, temveč šele, ko se bom (pogumno) dotaknila življenja, se mu prepustila in se skozi svojo lastno izkušnjo 'naučila', kaj pomeni v polnosti ljubiti in delati.