Angleščina je postala moja zvesta spremljevalka, tako v treh mednarodnih šolah kot pozneje tudi na fakultetah.
Ne glede na to, kje na svetu sem se izobraževala, je angleški jezik postal moj primarni jezik. Čeprav sem našla svoj jezik, ki me je zdaj povezoval s svetovi ter mi odpiral številna vrata, pa se nikoli nisem ustavila pri učenju. Tako jezikov kot tudi mnogo znanj. Imela sem občutek, da je v prvih fazah mojega življenja najbolj pomembno, da se učim in vsrkavam vase čim več znanja. Sprehod po realnostih, kot sem poimenovala današnjo kolumno, je bil tako mnogokrat naporen tek, z ovirami in padci, ki so sestavni del življenjske rasti.
Včasih sem se počutila, kot da so me spustili iz vesoljske ladje ter me poslali raziskovat ta prelepi planet. Na začetku se mi ni sanjalo, zakaj, potem pa sem dobila navdih. Medtem ko sem se selila med Španijo, Grčijo in Rimom, je bila ob učenju tujih jezikov (razen grškega, tam sem se družila z Makedonci in ta jezik tudi spregovorila) osrednja nit mojega študija literatura. Da bi razumela globine literature, sem imela priložnost obiskovati študije antropologije, sociologije, zgodovine, politologije in psihologije in razširiti svoja obzorja. Naravno je bilo, da sem po mednarodnih šolah svoje izobraževanje nadaljevala na ameriških fakultetah, prvih nekaj let kar v Evropi.
Med predavanji pri izjemnih profesorjih sem izredno uživala, saj so vsi po vrsti imeli poleg predavanj še nekaj močnih in zanimivih življenjskih projektov, da so, kot so rekli, znanje vračali v družbo. Ko sem lahko opazovala njihovo strast do dela, do njihovih projektov, sem ob njihovem znanju prejela še nekaj: dobila sem navdih, da s svojim znanjem nekoč lahko koristim širšemu dobremu, in s tem sem dobila še večjo lakoto, da tudi jaz vstopim v to novo dimenzijo obstoja.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču