Atul Gawande ganljivo o minljivosti, staranju in dostojanstvenem slovesu!

22. 1. 2016
Deli
Atul Gawande ganljivo o minljivosti, staranju in dostojanstvenem slovesu! (foto: minevanje)
minevanje

Naj nam je to dejstvo všeč ali ne, prav vsi se staramo. Vse bolj pa se stara tudi družba kot celota. Pa vendar se danes bolj kot kdajkoli zdi, da se se, kot da se tako stroka kot obče prebivalstvo z vprašanji staranja in minljivosti praktično ne ukvarja in z dejstvi, ki so neizbežna, enostavno ne zmore sprijazniti. Vsi skupaj se raje delamo, kot da tega ni in se nas zato tudi ne tiče.

A ne le, da je takšno ravnanje strašno nespametno, problem je, da tak odnos do staranja in minevanja botruje hudemu trpljenju današnjih starostnikov.

Stroka ljudi pušča na cedilu!

Zmogljivosti sodobne znanosti in z njo medicine so temeljito spremenile naša življenja. Danes tako zares živimo dlje in bolje kot kdajkoli prej. Vendar pa ima ves ta napredek eno veliko slepo pego.

»Med študijem medicine sem se naučil marsičesa, o minljivosti življenja pa ne prav dosti. Čeprav so mi že v prvem letniku dali izsušeno, usnjato truplo, da ga seciram, je bilo bistvo tega početja le spoznavanje človeške anatomije. V učbenikih ni pisalo skoraj nič o staranju, slabotnosti in umiranju,« je o stanju sodobnega sveta in z njim medicine jasen dr. Atul Gawande, priznani predavatelj, pisatelj in zdravnik.

Medtem ko se stroka osredotoča na reševanje življenj in iz tega izhajajočega zmagoslavnega občutka moči, se nihče ne želi soočiti z neizbežno tragedijo življenja, t.j. da se vsi staramo od rojstva naprej in da temu enostavno ni mogoče uiti. In ko se pred današnjimi zdravniki pojavi bolnik s težavo, ki je navkljub vsej napredovali znanosti tega sveta ne more rešiti, ga frustracija ob situacijo, na katero ni pripravljen, povsem zmede.

minljivost

»Moja stroka je uspešna prav zato, ker zna popravljati. Če je vašo težavo mogoče popraviti, natančno vemo, kaj moramo storiti. Kaj pa, če je ni mogoče popraviti? Dejstvo, da na to vprašanje nimamo ustreznih odgovorov, je skrb vzbujajoča, porodilo pa je trdosrčnost, nečloveškost in izredno hudo trpljenje,« je med drugim o tem, kako sodobno zdravstvo pušča na cedilu ljudi, ki naj bi jim pomagalo, piše v svoji novi knjigi Minljivost dr. Atul Gawande.

Prebivalstvo, ki se stara

Ob povedanem pa je naravnost osupljivo še eno dejstvo. Živimo namreč v družbi, ki se generalno gledano vse bolj stara, zato je situacija toliko bolj zaskrbljujoča.

  • »Leta 1790 je bilo v Ameriki manj kot dva odstotka prebivalcev, starih 65 let ali več, danes jih je 14 odstotkov. V Nemčiji, Italiji in na Japonskem jih je več kot 20 odstotkov. Kitajska je postala prva država na svetu, v kateri živi več kot 100 milijonov starejših.«

Če so še nedolgo tega za tiste redke posameznike, ki so doživeli visoko starost, poskrbeli večgeneracijski sistemi, saj so pogosto pod isto streho živeli vsaj trije rodovi, pa se je (še posebno v severni Evropi) razširjena družina skrčila v jedrno družino, v kateri za starejše generacije ni več prostora. Da bi bile stvari še hujše, pa se je medtem spremenil tudi svet kot takšen. Sredi napredka tehnologije in komunikacij, še posebno interneta, so starejši izgubili tudi svojo tradicionalno prednost čislanosti znanja in modrosti. Medtem ko so se mlajši rodovi nekoč po nasvet radi obračali k bolj izkušenim starejšim, danes želene informacije raje izbrskajo s pomočjo spletnih iskalnikov. Starostniki so tako naenkrat odrinjeni naravnost na rob družbe ...

minevanje

... in takšnih starostnikov je povrhu vsega še iz dneva v dan več.

  • "Zaradi zdravil in sistema javnega zdravstva se je naša življenjska krivulja temeljito spremenila. Z izjemo najsodobnejših časov je bila smrt vedno nekaj običajnega in prisotnega, ne glede na to, ali si bil star pet let ali 50. Vsak dan je bil po svoje loterija. Z napredkom v zdravstvu, vse večje skrbi za higieno in drugih zdravstvenih ukrepov pa se je manjšala verjetnost umiranja zaradi nalezljivih bolezni, še posebno pri majhnih otrocih, zaradi oskrbe pa se je močno znižala smrtnost ob rojstvu in hudih poškodbah. Sredi 20. stoletja so v industrializiranih državah le še štirje odstotki ljudi umrli pred 30. letim starosti. In v desetletjih, ki so sledila, je sodobna medicina radikalno znižala še stopnjo umiranja zaradi srčnega infarkta, bolezni dihal, možganske kapi in številnih drugih težav, ki so ogrožale odrasle."

Pa vendar.

Slej ko prej vsi umremo. Smrt s pomočjo napredovale znanosti nastopi kasneje, vendar po enaki krivulji. Vse več nas živi dolgo življenje in umremo od starosti. Starost pa ni bolezensko stanje. Je zgolj kopičenje odpovedi telesnih sistemov, medtem ko medicina opravlja svoje vzdrževalne posege in krpanje.

  • »Nižamo krvni tlak, zajezimo osteoporozo, omejimo, eno bolezen, sledimo drugi, zamenjamo obrabljen sklep, zaklopko ali bat in gledamo, kako osrednja procesna enota postopno odpoveduje. Življenjska krivulja postane dolgotrajno, postopno ugašanje.«

Po standardni razlagi, ki danes spet pridobiva na veljavi, gre pri staranju enostavno za obrabo in propadanje. Tako pač je. Ljudje odpovemo tako kot zapleteni sistemi, namreč naključno in postopno. Ena ali dve napaki nista problem, saj v sistemu obstajajo mehanizmi, ki bodo napako bodisi popravili ali kompenzirali. Ker pa se s staranjem napake v sistemu kopičijo, je slej ko prej dovolj že ena sama, da odpove celotni sistem. In takrat nastopi konec. Ta se zgodi slej ko prej.

minevanje

A naj se zdi zdravniška stroka še tako zbegana ob sprejemanju neizogibne končnosti življenja, se starejši praviloma ne bojijo smrti same.

  • »Bojijo se tistega, kar se dogaja malo pred smrtjo – izgube sluha, spomina, najboljših prijateljev, ustaljenega načina življenja.«

Na drugi strani pa nas večina danes, ko smo še čili in zdravi, ne želi razmišljati o tem, da bomo kasneje v življenju morda pomemben del svojega življenja živeli preveč onesposobljeni in opešani, da bi lahko samostojno živeli. Pa bi morali. Če naj bi se do takrat, ko bomo morda sami potrebovali pomoč ali se morali preseliti v kakšnega od takratnih domov za ostarele, kaj spremenilo.

Ta hip mnogi starejši občani že bijejo bitko za prioritete in vrednote, po katerih naj bi živeli. A takšnim pravijo, da so 'svojeglavi', kar v teh ustanovah ni tako čislana lastnost, kot se zdi zunaj teh zidov. S takšnimi starostniki ima osebje dodatno delo, njihove 'muhe' pa jim rušijo rutino. V najbolj groznih ustanovah se samovolja konča tako, da vas privežejo ali priklenejo na geriatrični stol ali pa vas kemično podredijo s psihotropnimi zdravili, v prijetnejših pa vam član osebja pove šalo, vam požuga in vam zaseže zalogo nedovoljenih kolačkov.

  • »Skoraj nikjer pa ni nikogar, ki bi se usedel z vami in skušal ugotoviti, kaj vam v teh okoliščinah v življenju resnično pomeni, kaj šele, da bi vam pomagal ustvariti dom, v katerem bi tako tudi lahko živeli.«

Vse to je posledica družbe, ki se z zadnjo fazo človeškega življenja sooča tako, da jo skuša odmisliti.

  • »Tako dobimo ustanove, ki pomagajo uresničiti številne družbene cilje – od tega, da sprostimo bolniške postelje, do tega, da razbremenimo svojce, in tega, da preprečimo revščino starejših in obnemoglih – nikoli pa cilja ljudi, ki v njih prebivajo: kako narediti življenje šibkih in obnemoglih, ki ne morejo skrbeti zase, vredno življenja.«

Novi pristopi, ki zbujajo upanje

Da je to mogoče, nakazuje nekaj resničnih primerov podjetnih in vizionarskih posameznikov, ki so v praksi pokazali, kako je mogoče zasnovati bivanjske skupnosti, v katerih starostnih živijo kolikor toliko svoje življenje. Eno takšnih idej je s pridom (in profitom) uresničila Karen Wilson, ko je skupaj z možem leta 1983 v Portlandu postavila bivalni center z oskrbno pomočjo za starejše. Imenovala sta ga Park Place. Šlo je za stanovanjski kompleks s 112 enotami, ki so se takoj napolnile. Pristop pa je bil radikalen, a zelo privlačen.

  • »Čeprav so nekateri stanovalci imeli večje posebne potrebe, jih niso imeli za paciente. Bili so le stanovalci in so jih tako tudi obravnavali. Imeli so zasebna stanovanja s kopalnico, kuhinjo in vhodnimi vrati, ki so se zaklepala (to si je marsikdo še posebno težko predstavljal). Lahko so imeli hišne ljubljenčke in sami so si lahko izbirali talno oblogo in pohištvo. Sami so se odločali o višini bivalne temperature, hrani in obiskih.«

Karen je vseskozi poudarjala, da gre za navadne ljudi, ki živijo v stanovanju, ki pa so bili resda deležni tudi pomoči, ko so jo zaradi starosti potrebovali.

  • »V centru je bila vedno navzoča medicinska sestra, ki so jo stanovalci s pritiskom na gumb lahko kadarkoli poklicali, tako podnevi kot ponoči. Pomagali so jim tudi pri vzdrževanju solidne kakovosti življenja – z druženjem, vzdrževanjem stikov z zunanjim svetom – in nadaljevanju njihovih najljubših dejavnosti.«

Storitve so bile večinoma popolnoma enake tistim v negovalnih domovih. Vendar so bili tu odnosi povsem drugačni.

  • »Stanovalci so sami določali, kdaj kaj počnejo, sami so postavljali temeljna pravila, sami so se odločali, s čim bodo tvegali in s čim ne. Če so želeli ostati pokonci vso noč in potem ves dan spati, če so želeli sprejeti obisk, če niso želeli jemati zdravila, po katerem so bili omotični, če se jim je zahotelo pice in bonbonov, čeprav so težko požirali in žvečili, zdravnik pa jim je predpisal, da naj jedo le pretlačen zdriz – so to lahko počeli.«

Seveda kritike na takšen pristop niso izostale. Zagovorniki skrbi za starejše so dvignili vik in krik, češ, da je zadeva nevarna, in do neke mere so bili njihovi pomisleki upravičeni. Vendar pa je Karen vztrajala pri tem, da se z osebjem trudi zagotavljati varnost stanovalcev, vendar pa temu ne daje prednosti pred prioriteto samostojnosti in zasebnosti, ki življenju starostnika šele daje pravo kvaliteto.

Čas je sčasoma pokazal, da se Karen ni motila. Izsledki nadzora nad zdravstvenim stanjem stanovalcev so pokazali, da so njeni oskrbovanci zaradi večje svobode niso bili zdravstveno prav nič prikrajšani, bili so bolj zadovoljni z življenjem, telesno in kognitivno delovanje pa se jim je celo izboljšalo. Manj je bilo resnih depresij. Povrhu vsega pa so bili stroški za stanovalcev z državo podporo za 20 odstotkov nižji, kako bi bili v negovalnem domu. Popoln uspeh, skratka.

Wilsonova v svojem trudu za drugačno kvaliteto bivanja ostarelih še zdaleč ni edina, žal pa se širše in sistemsko stvari ne spreminjajo tako hitro. Takšni poskusi človeškega pristopa k obravnavi starostnikov zaenkrat ostajajo prej izjema kot pravilo.

Dostojanstveno slovo

Dr. Atul Gawande je prepričan, da je prišel čas, ko se moramo ljudje kot umrljiva bitja vendarle spopasti z omejitvami, ki nam jih postavlja naša telesna zgradba – naši geni, celice in tkivo. Čeravno drži, da nam je sodobna medicina dala neverjetno moč, da se upiramo tem omejitvam, pa nam popolno nesprejemanje naše končnosti dela nepotrebno in pogosto zares veliko škodo.

  • »Motili smo se glede tega, kaj je naša naloga v zdravstvu. Mislimo, da moramo zagotavljati zdravje in preživetje. Stvarnost pa je veliko širša od tega. Omogočati moramo dobro počutje. Dobro počutje pa je povezano z razlogi, zaradi katerih sploh želimo živeti.«

In ti razlogi niso pomembni le ob koncu življenja ali ko nas prevzame starostna onemoglost, temveč ves čas. Ključna vprašanja so ista tudi, ko nas še zelo mlade zadane huda bolezen ali poškodba, tako da nam odpovesta duh in telo.

  • »Včasih lahko ponudimo zdravilo, včasih le mazilo, včasih niti tega ne. A naj že ponudimo karkoli, je naše ukrepanje – z njim pa spremljajoče tveganje in odrekanje – upravičeno le, če služi višjim ciljem v življenju zdravljene osebe. Ko na to pozabimo, je trpljenje, ki ga povzročamo lahko prav barbarsko. Ko pa se na to spomnimo, lahko postorimo nepojmljivo dobrega.«

minljivost

Zdravljenje, za katerega zdravniki dobro vedo, da je zgolj samo sebi namen in življenja ne bo rešilo, zelo verjetno pa bo pacientu njegove zadnje dni močno zagrenilo, vsekakor ni pot, ki bi bila še naprej vredna sodobne medicine. Šele sprejetje dejstva, da človeško življenje ima svoje omejitve, ustrezno umešča vlogo poklicev in ustanov, ki skrbijo za zdravje in nego ljudi – od kirurgov do negovalnih domov -, znotraj teh omejitev. Takrat stroka postane spet človeška.

  • »V zadnjih desetletjih se je razvila paliativna oskrba, ki takšen pogled vnaša na področje nege umirajočih pacientov. Enak pristop se počasi širi na druga področja nege hudo bolnih pacientov, tudi takšnih ki ne umirajo. To je vsekakor spodbudno, nikakor pa ni dovolj. Dovolj bo šele tedaj, ko bodo vsi zdravniki imeli takšen pristop do vseh ljudi, s katerimi imajo opravka. Nobene potrebe ni po ločeni obliki nege.«

Priporočamo v branje!

Minljivost - dr. Atul Gawande

MinljivostPred dnevi je v založbi Mladinske knjige izšla pogumna, pomembna in navdušujoča knjiga o temi, za katero gre upati, da bo spodbudila pogovore, ki so nujno potrebni. Knjigo je podpisal Atul Gawande, kirurg v univerzitetni bolnišnici v Bostonu, ki piše tudi za The New Yorker in uči na Medicinski fakulteti in Visoki šoli za javno zdravje Harvardove univerze. Večkrat nagrajeni zdravnik je sicer tudi avtor že kar treh knjižnih uspešnic. Njegovo tokratno delo pa nosi pomenljiv naslov: Minljivost.

  • »Knjigo sem napisal v upanju, da bomo spoznali, kaj se je zgodilo. Minljivost je lahko zahrbtna tema. Morda bo koga vznemirilo, da zdravnik piše o neizbežnosti propadanja in smrti. V marsikom takšno razpravljanje, pa naj je še tako skrbno oblikovano, vzbudi strahove pred družbo, ki se pripravlja, da žrtvuje svoje bolne in postarane. Kaj pa, če so bolni in postarani že zdaj žrtve našega zanikanja, da je življenjski cikel neizprosen? In kaj, če imamo pred očmi tudi boljše pristope, ki jih moramo le prepoznati?«

Vsekakor knjiga, ki vam jo toplo priporočamo v branje!

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju