Austin Kleon (grafični oblikovalec): Kadar mi zmanjka idej, likam

Austin Kleon (grafični oblikovalec): Kadar mi zmanjka idej, likam (foto: Založba Modrijan) Založba Modrijan
Vir: Jana
18. 5. 2018

Austin Kleon je ameriški grafični oblikovalec, kreativec in profesionalni pisec, ki samega sebe označi kot pisatelja, ki riše.

Je avtor dveh nenavadnih knjižnih uspešnic, ki tako po formatu kot zasnovi spominjata na knjige, ki preigravajo življenjske modrosti ter učijo, kako živeti. Knjigi se imenujeta Kradi kot umetnik in Pokaži svoje delo, pri nas sta izšli pri založbi Modrijan. Kleon posameznike in podjetja uči, kako naj nimajo slabe vesti, če so kje izmaknili kakšno idejo in jo prežvečili z lastno slino.

Menda je že sam Pablo Picasso dejal, da je umetnost kraja, David Bowie, ki bi mu človek pripisal izključno izvirnost in nič drugega, pa je rekel: »Edina umetnost, ki jo bom kdaj proučeval, je tista, kjer bom lahko kaj izmaknil.« Opogumljen s priporočili pokojnih genijev je Kleon pljunil v roke in proučil, kaj o dilemi izvirnost mislijo še drugi veliki umetniki. Njihove misli je zapakiral v sodobno, digitalno preobleko. Piše o tem, kaj v času, ki ga zaznamuje neprijetna okoliščina, da je bilo vse 'že ustvarjeno', pomeni tako zelo opevana ustvarjalnost, ki ne nazadnje zadeva nas vse. Odgovoril nam je na nekaj ne prav izvirnih vprašanj.

Duhovna literatura se sijajno prodaja že 30 let, nenehno nam svetujejo, da moramo najprej spoznati samega sebe, še preden se česa lotimo.

Po mojih izkušnjah človek spozna samega sebe ravno prek dela, ki ga opravlja, zato se mi zdi prebiranje knjig, kjer piše, da se je treba posvečati sebi, da moraš najprej spoznati kdo si, brez prave vrednosti. Na ustvarjalni navdih nima smisla čakati. Če bi čakal, da bi ugotovil, kdo sem in kaj mi je namenjeno, bi še danes tjavendan posedal in poskušal razumeti samega sebe, namesto da bi kaj naredil.

Pravite, da nič ni izvirno. Kdor meni nasprotno, morda zgolj ne pozna vseh virov ... Preigravamo ideje, ki smo jih že videli, in omahujemo, ker nas je strah, kako bodo naše delo ocenili drugi.

Strah je vedno prisoten, strah pred porazom, strah, da bi kaj začeli, pa bi bili potem razočarani, ker se ne bi izšlo, kot si želimo, da bi nas kdo obtožil, da si nismo izmislili ničesar 'novega'. Ves čas sopihamo pod težo zahtev, da moramo trgu ponuditi nekaj novega. To je naravno. Še bolj nas je strah neuspeha, če smo študirali, če smo v svojo izobrazbo vložili veliko truda, zdaj pa bi radi videli rezultate, plačilo za vse tiste dolge ure, ki smo jih prebili za knjigami, za bolečine v vratu in hrbtenici, ko smo brali knjige, ki so jih napisali drugi. Vodovodni inštalater preprosto gre na objekt in nič kaj dosti ne razmišlja, ali mu bo uspelo zamenjati pipo ali ne, postopek mu je znan. Veliko izobraženih ljudi čuti nekaj, kar imenujemo 'sindrom sleparja'. Gre za to, da se počutiš kot blefer, da v resnici nimaš pojma, kaj delaš.

Splošno mnenje je, da kreativa, oglaševanje, oblikovanje, PR temeljijo na blefiranju.

Ja, saj tudi kreativci sami ne vedo vedno, od kod jim ideje. Sedejo na agencijski kavč, si vzamejo lonček kave in že se jim začne iskriti ... Včasih se jim sploh ne sanja, od kod ideje. Blefirati je treba vsaj tako dolgo, dokler se ti nekaj ne posreči. Treba se je pretvarjati, da si uspešen, da imaš ideje, da dobro delaš in prej ali slej se bo zares zgodilo. Seveda pa ne smemo sedeti križemrok.

Najbrž pomaga, če delaš, kar rad delaš.

Skrajni čas je, da začnete delati tisto, kar radi delate. Ne samo da boste bolj učinkoviti, imeli boste tudi zadoščenje, zdelo se vam bo, da ima vaše delo smisel, ker nekaj, kar imate vi radi, pač ne more biti brez smisla. V tem smislu morate biti izrazito sebični. Ne smete toliko dvomiti o sebi. Trudite se in rezultati se bodo prej ali slej pokazali. Morda nima smisla za koga drugega, pomembno je, da ga ima za vas. Ljudje smo si različni, vsem ne boste mogli nikoli ustreči.

Pravite, da je svet oder in mi smo igralci, seveda ste si to domislico izposodili pri Shakespearu v komediji Kakor vam drago.

Ponosen sem, da kradem pri najboljših. Rodimo se kot nepopisan list papirja, vsega v življenju se moramo naučiti, učimo pa se s posnemanjem. Tudi Beatli so sprva igrali tuje komade. Paul McCartney je rekel: »Posnemal sem Buddyja Hollyja, Little Richarda, Jerryja Leeja Lewisa, Elvisa. Vsi smo jih posnemali.« Celo razvpiti španski umetniki Salvador Dali, ki bi mu težko oporekali izvirnost, je nekoč rekel: »Tisti, ki nočejo ničesar posnemati, tudi ničesar ne ustvarijo.« Izberite si ustvarjalca, čigar delo vam je všeč, svojega junaka, in ga posnemajte. Prej ali slej vam bo uspelo, da boste našli neko razlikovalno značilnost, ki bo vaše delo naredila posebno in drugačno.

Ko govorite o posnemanju, najbrž ne mislite kraje intelektualne lastnine.

Govorim o metodi, ne o plagiatorstvu. Plagiatorstvo je poskus, da bi tuje delo predstavili kot svoje. Posnemanje pa je nekaj takega kot demontaža. Avtomobil razstavimo na posamezne dele, da vidimo, kako deluje, kaj bi lahko izboljšali ali preprosto spremenili. Potem ga spet sestavimo. Na trgu je množica avtomobilov, ki so vsi sestavljeni po enakih temeljnih principih, vsak pa ima v sebi nekaj drugačnega, nekaj, po čemer se razlikuje od drugih, s čimer pritegne kupca.

Ko ste prej omenjali Beatle, je treba reči, da so imeli tudi nekaj sreče. Verjetno le ne bi postali takšen svetovni fenomen, če ne bi bilo Astrid Kirchherr, mlade nemške fotografinje, ki jim je v času, ki so ga preživeli v Hamburgu leta 1960, pomagala izoblikovati njihov osebni slog pridnih počesanih dečkov v oblekah in kravatah.

Ja, posnemali so tisto, kar sta nosila Astrid in njen krog. Pripadala je skupini mladih umetnikov in študentov iz Hamburga, naslednikov pariškega eksistencialističnega gibanja; Lennon jih je poimenoval Exis. Oblačili so se črno-belo, nosili črne puloverje s puli ovratnikom ali bele srajce s črno kravato ter kratko postrižene lase s frufrujem na čelu, ženske in moški. To je bil slog, ki ga je Astrid predlagala nadobudnim mladcem in s katerim jim je pozneje tudi uspelo, da so se razlikovali od Elvisa in drugih glasbenikov. Zraven so pripeli še svojo novo glasbo in uspeh je bil zagotovljen. Čeprav so ukradli slog, so ga s tem, ko so ga dopolnili s svojo glasbo, svojo vitalnostjo in svojimi pesmimi, postavili na novo raven in naredili edinstvenega.

Težko je narediti popolno kopijo, ker smo ljudje sami nepopolni, in to je v resnici naša prednost, kajne?

Pred očmi moramo imeti (dobro) krajo, in ne kopiranja. Ukradene ideje spremeniš tako, da postanejo tvoje. Slavni režiser Francis Ford Coppola je rekel: »Hočemo, da nam kradeš. Hočemo, da nam najprej kradeš, ker nam v resnici ne moreš ničesar ukrasti. Vzel boš to, kar ti bomo dali, to boš prelil v svoj glas in tako boš svoj glas našel. Tako boš začel. Potem bo nekega dne nekdo kradel tebi.« Če to reče Coppola, ki je zaslovel z ekranizacijo zgodb največjih lopovov in kriminalcev, bo že kaj vredno.

Znameniti ameriški industrialec Henry Ford je nekoč rekel: »Avtomobil narediš tako, da izdelaš dva enaka avtomobila, da sestaviš več takšnih avtomobilov, ki so si, ko pridejo iz tovarne, enaki. Prav tako, kot je ena bucika povsem enaka drugi, ko pride iz tovarne bucik.« Naše življenje usmerjajo takšne ali drugačne 'nadaljevanke', kako lahko to povežemo z ustvarjalnostjo?

Kadar nam je delo všeč, si želimo nadaljevanje, vseeno, ali gre za avtomobile, knjige, filme ... pojem nadaljevanke je dober izziv za ustvarjalca. Če čakate, kdaj bo prevedeno tretje nadaljevanje literarnega dela, ki vas je tako potegnilo, da ste brali do treh zjutraj, lahko to nestrpnost izkoristite tako, da poskušate nadaljevanje spisati sami. Morda boste nad dosežkom presenečeni, velja poskusiti, če ne, pa je vsekakor dobro, da vadite. Pomembno je, da se spravite k delu.

Kako na ustvarjalnost vplivajo sodobna tehnologija, računalniki? Zdi se mi, da se arhitekti veliko bolj zabavajo, kadar izdelujejo makete, kot takrat, ko na zaslonu izrisujejo položaj sten. Kaj menite?

Vsekakor. Roke so prvo digitalno orodje, kar jih je bilo ustvarjenih. Uporabite jih! Čeprav imam rad svoj računalnik, mislim, da so nas računalniki oropali občutka, da nekaj zares delamo. Samo na tipke pritiskamo in klikamo z miško. Intelektualno delo je tako abstraktno. Celodnevno sedenje pred računalnikom ubija kreativnost. Odkriti je treba način, kako v delo vpreči tudi telo. Organiziramo delavnico kreativnega pisanja, potem pa ves čas sedimo za računalnikom. Delavnica pomeni prostor, v katerem je orodje, s katerim je treba nekaj narediti ročno. V fazi, ko ideje šele nastajajo, počnimo kaj analognega, že vohanje črnila ali škripanje svinčnika pomagata. Računalnik v nas prebudi pedantnega perfekcionista, ideje začnemo urejati, še preden se porodijo, predvsem pa imamo preveč možnosti, da pritisnemo na tipko izbriši.

Kaj naredite, kadar vam zmanjka idej?

Kadar mi zmanjka idej, likam ali pomivam posodo. To je tako imenitno dolgočasno opravilo, da se mi vmes vedno utrne kakšna dobra ideja. Ko se tako dolgočasim, se mi porodijo najboljše zamisli, zato svojih srajc nikoli ne nosim v likalnico. 

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Shutterstock, arhiv založbe Modrijan

Priporočamo