Hallstatt je baje najstarejše naseljeno mesto v Evropi. Biser Avstrije, v katerem živi približno tisoč prebivalcev, zaseda visoko mesto med najlepšimi kotički na zemlji.
Hallstatt je trg v gornjeavstrijski pokrajini Salzkammergut na jugozahodnem bregu Halštatskega jezera. Ime je dobil po nahajališču rudnikov soli, ki so jih izkoriščali že v prazgodovini. V okolici Hallstatta so odkrili veliko prazgodovinsko grobišče s približno 2.500 grobovi iz mlajše železne dobe. Med letoma 1846 in 1899 so izkopali več kot 5.800 predmetov iz zlata, brona, železa, jantarja in stekla. V tistem obdobju je človek iznašel pridobivanje in obdelavo železa. Sodeč po opremi in orožju mrtvih so kraj poseljevale etnične skupine z današnjega ozemlja Slovenije, Spodnje in Zgornje Avstrije ter južne Nemčije.
Halštatska kultura
Starejša železna doba se po najdbah v Hallstattu imenuje halštatska doba ali halštatska kultura, ki sega v 9. do 6. stoletje pr. n. št. Halštatska kultura je bila izrazito razvita na področju Alp, od koder je širila močan vpliv proti pokrajinam, ki spadajo v današnjo vzhodno Francijo, južno Nemčijo, in državam na Balkanskem polotoku. Leta 2004 so v bližnjem rudniku soli našli leseno konstrukcijo, ki jo imajo za najstarejše (rudniško) stopnišče na svetu. Replika je razstavljena pred muzejem. Zaradi težke dostopnosti in ekonomske neodvisnosti je mesto več stoletij živelo relativno mirno. Leta 1311 je pridobilo tržne pravice.
Protestantizem
Od leta 1595 so pretakali slanico po 40 kilometrov dolgem cevovodu, verjetno najdaljšem lesenem na svetu, do kraja Ebensee. Predvsem rudniški delavci so ob nastopu protestantizma tega hitro privzeli. To je povzročilo nelagodje na Salzburškem, zato so leta 1601 zbrali dovolj vojske, da je kljub porušenim mostovom prišla do mesta, pobila vsaj 200 protestantov in njihove hiše požgala. Naslednji verski pogrom je bil leta 1734, kjer so protestante izselili na Sedmograško (Transilvanijo). Enakopravnost s katoliki je zagotovil šele cesar s patentom leta 1863. Katoliška in protestantska cerkev še stojita.
Jezero
Halštatsko jezero, stisnjeno v gorato alpsko naravo, pripoveduje, da je bil mogočni Dachstein z okolico kraljestvo ledenikov. Zaradi narave, znamenitih grobov in solnih rudnikov je Unesco leta 1997 to območje Avstrije zapisal v svetovno dediščino. Med tisoči obiskovalcev je veliko Azijcev, Kitajci pa so v provinci Guandong celo odprli kopijo vasice Hallstatt. Okoli obeh cerkva se tiščijo lesene alpske hišice, ki lezejo tudi v strmi breg, med hudourniške grape, kot bi hotele ubežati zdrsu naravnost v vodo. Hiške stojijo druga na drugi in dobite občutek, da se domačini na svoja dvorišča lahko spustijo le s padalom.
Solni rudniki
Solni rudniki so 350 metrov nad jezerom, v zeleni zajedi za Rudolfovim stražnim stolpom. Po 3.500 letih izkoriščanja so najstarejši rudniki na svetu še vedno v uporabi, seveda ne isti. Podjetje Salinen Austria AG tu še izkoplje milijon ton soli na leto, le da je nihče ne nosi v dolino, ampak jo raztopijo z vodo in jo po več deset kilometrov dolgi cevi kot slanico pošiljajo v Ebensee. Sol je na hribu, ker je bilo tu nekoč morje – o čemer še pričajo ostanki morskih živalic v kamninah – in sol je ostajala na njegovem dnu. Glavna atrakcija rudnika je mož v soli, povsem ohranjeno truplo, najdeno leta 1734.
Zanimivosti
Podzemno slano jezero je še na ogled radovednim turistom, ki se iz Halstatta s tirno gondolo povzpnejo k stolpu. Tam jih preoblečejo in spustijo v rudnik po 70 metrov dolgem lesenem toboganu, za manj pogumne tečejo ob strani stopnice. Po tem ogledu je vredno čim prej obiskati še muzej sredi kraja, ki resnično hrani otipljive sledove 7.000 let zgodovine. Nam, ki doma jemo ričet, se zagotovo vtisne v spomin najdba človeških iztrebkov, iz katerih so strokovnjaki sklepali, da so rudarji že pred tisočletji moč za delo pod zemljo dobivali iz 'ričerta', enolončnice iz ječmena, boba in svinjine.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
