Avtorica biografskega romana o Radku Poliču Racu: "Vse odločitve, kaj bo šlo v knjigo in kaj ne, sva sprejela skupaj"

Petra in Rac na dan, ko sta urednici Špelci Mrvar, oddala knjigo. (foto: Foto: Oa) Foto: Oa
Vir: Story
1. 11. 2020

Dramaturginja, kritičarka in publicistka Petra Pogorevc je avtorica biografskega romana RAC, ki razgrinja življenjsko zgodbo vrhunskega gledališkega igralca Radka Poliča – Raca, ki je leta 2007 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Knjiga o njegovem življenju in delu je čustveno intenzivna, duhovita, neposredna, sočna, pretresljiva in lucidna, takšna, kot je tudi Rac.

Biografija o Radku Poliču – Racu je nastajala dolgo, kakšen je bil proces, v katerem je igralec nekajkrat odnehal, in kako se je z nastajanjem knjige končno strinjal?

Na predlog Mitje Čandra sva se z Racem začela pogovarjati o knjigi že pred desetimi leti, vendar si je kmalu premislil. Ni bil še pripravljen na to, da vse svoje življenje razgrne v biografiji. To je resnično velika odločitev, zato sem ga razumela. Pred petimi leti si je nato premislil in sva se spet začela dobivati.

Preteklo je nekaj časa, napisala sem že prvih deset poglavij, nato pa mi je ponovno javil, da dela ne bi nadaljeval. Takrat sem to sprejela veliko težje kot prvič. V mislih sem se že poslovila od knjige, vendar me je lani na začetku poletja poklical Aleš Šteger in rekel, da ga je končno prepričal.

Kmalu sva se začela spet dobivati in delo je steklo. Pozneje mi je Rac povedal, da bi mogoče še enkrat odstopil od projekta, če ne bi imel vmes resnih težav z zdravjem. Četrtič je guznil, kot temu pravi sam. Veliko časa sem preživela pri njem v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, kjer se je zdravil kar mesec in pol.

Zakaj se vam je zdelo tako pomembno, da ta knjiga nastane?

Rac se igralskemu poklicu predaja z vsem svojim bitjem. Za številne izjemne vloge, ki jih je ustvaril na gledališkem odru in pred filmsko kamero, smo mu lahko globoko hvaležni. To, da mi je za knjigo povedal, kako se jih je loteval in kakšen je njegov odnos do igre, občutim kot velik privilegij, ki sem ga skozi pisanje želela deliti tudi z drugimi. Poleg tega, da je genialen igralec, je tudi enkratna osebnost.

Bil in ostal mi je všeč, ker je strasten in neposreden. Tudi zaradi tega je bilo njegovo življenje nevsakdanje in razburljivo. Tako v poklicu kot v življenju ima izdelane poglede na svet, od katerih ne odstopa in se je zanje pripravljen boriti, ko je to potrebno.

Nekateri pravijo, da je težek, jaz pa jim odgovarjam, da ima do tega pravico. Če je nekdo toliko dajal kot on, potem sme tudi veliko zahtevati. Za to, da smo uživali v njegovih igralskih kreacijah, je moral sam marsikaj žrtvovati. Biografija je še najmanj, kar si zasluži.

pisateljica

Biografijo ste intenzivno pisali v tem letu, zaključevali ste jo med karanteno, kako je to vplivalo na delo, glede na to, da so bila vajina srečanja tako pomembna?

Ko je bila razglašena epidemija in smo morali v samoizolacijo, sem imela na srečo na zalogi dovolj posnetega materiala, da je lahko delo normalno teklo dalje. Še naprej sem pisala in mu prinašala svoje pisanje na dom, vendar se nisva več mogla družiti, kar sem močno pogrešala.

Opremljena z masko in rokavicami sem mu na hodniku pred vrati izročala nova poglavja, on pa mi je vračal prejšnja, opremljena s popravki, komentarji in dodatki. Za ta najin novi način dela si je izmislil izraz 'pingpong' sistem. Bilo je zabavno, ampak vseeno sem si oddahnila, ko so se pravila sprostila in sva se spet začela dobivati. To se do danes ni spremenilo, še vedno se večkrat na teden druživa ob kavi in govoriva o vsem mogočem. Zelo uživam v njegovi družbi.

Kakšen odnos sta razvila z Racem med nastajanjem knjige? Raca ste odkrivali večkrat v življenju – kot dramaturginja, kot kritičarka, publicistka in zdaj še kot biografinja.

Kot gledalka ga spremljam že od leta 1989, ko sem ga kot gimnazijka prvič videla na odru v predstavi Dušana Jovanovića Zid, jezero. Na žalost nisem imela sreče, da bi z njim sodelovala v gledališču, sem pa videla praktično vse, kar je od takrat odigral. Je živa legenda, soustvarjal je gledališko in filmsko zgodovino.

O njegovih igralskih kreacijah sem napisala več kritik in esejev, leta 2001 pa sem ob predstavi Shakespearovega Kralja Leara v režiji Lenke Udovički na Brionih z njim in Radetom Šerbedžijo naredila tudi intervju. Takrat sem ga prvič srečala, vendar nisva ostala v stiku, on je na to celo pozabil.

To me ni zmotilo, ker se kot kritičarka nisem družila z gledališčniki, o katerih sem pisala. Zdelo se mi je, da bi me to samo oviralo pri delu. Ob knjigi sva z Racem začela z nule, kar se mi še danes zdi edina prava odločitev. Šele ko je bila že napisana, sem mu povedala, da sva se pred leti že spoznala in sodelovala.

Kaj se vam je v vlogi biografinje zdelo še posebej pomembno?

Največji izziv mi je bilo prenesti na papir Raca, njegov žar in energijo. Svojih zgodb v bistvu ne pripoveduje, ampak jih uprizarja. Vedela sem, da mora bralec dobiti vtis, da je on tisti, ki ga posluša, in ne jaz.

Pisala sem v prvi osebi, nizala kratke stavke in namesto opisov pogosto uporabljala dialog. Racu je bilo to všeč, zato me je spodbujal. Druga pomembna značilnost, ki sem si jo ravno tako želela prenesti v knjigo, pa je njegov humor. Rac je neskončno luciden in duhovit sogovornik. Med nastajanjem knjige sva se kar naprej smejala. Zdi se mi, da se ji to pozna. In najbolj vesela sem, kadar mi ljudje, ki so jo prebrali, rečejo, da so slišali njegov glas.

Biografija je zelo nabita z različnimi čustvi, povezanimi z osebnim življenjem igralca in njegovimi izkušnjami. Sta se Racem veliko pogajala, kateri deli osebnega življenja bodo del knjige, ker vam je verjetno povedal veliko več? Kako sta določala meje odstiranja osebnega?

V bistvu sva se ravnala po enem samem zelo preprostem pravilu. Za to, da je določena zgodba prišla v knjigo, je morala biti v prvi vrsti njegova. Nisva hotela parazitirati na zgodbah drugih ljudi, pa čeprav je šlo za njegove življenjske ali poklicne sopotnike. Vse odločitve o tem, kaj bo šlo v knjigo in kaj ne, sva sprejela skupaj.

Vzela sva si čas za to, da sva se o vsem temeljito pogovorila. Za poglavji, ki so ostala v računalniku, ne žalujem. Preprosto vem, zakaj jih ni v knjigi. Sem pa globoko hvaležna Racu za pogum, da je spregovoril tudi o tem, kako živi zdaj, ko je že v letih in ima težave z zdravjem. Zadnje poglavje knjige je skoraj v celoti postavljeno v Univerzitetni klinični center Ljubljana, kjer so se v minulih šestih letih že štirikrat borili za njegovo življenje.

Pisanje o življenju in delu drugega je tudi izkušnja za biografa. Kaj vam je prinesla v odnosu do življenja in dela?

Med nastajanjem knjige sem veliko razmišljala o tem, kdo sem, kakšno je bilo do zdaj moje življenje, kateri ljudje in dogodki so bili zame pomembni in zakaj sem takšna, kot sem, ne pa kakor koli drugačna.

S tem, ko sem podoživela sebe, sem se nekako lažje vživela v Raca. Na srečo imava veliko skupnih obsesij, med njimi morje, naravo, drevesa, knjige in gledališče. Veliko sem razmišljala o tem, kakšen je moj odnos do gledališča in zakaj si svojega življenja brez njega v bistvu sploh ne predstavljam. Vesela sem, da sva z Racem v knjigi poleg njegove edinstvene življenjske zgodbe povzela tudi slovensko gledališko zgodovino preteklih šestih desetletij.

Zdaj, ko je zaradi pandemije gledališče ogroženo bolj kot kdaj koli prej, se mi zdi pomembna zavest o tem, da Slovenci nimamo vrhunskega gledališča po naključju, ampak so zanj zaslužni številni izjemni ljudje, ki so s svojim talentom in vizijo gradili njegovo podobo. Z moje strani je knjiga tudi poziv k temu, da se gledališče ohrani, podpre in ustvarja naprej.

Napisala: Agnes Jež // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik, Špelca Mrvar

Nova Story že v prodaji

Story