Spoznali sva se na telovadbi v Narodnem domu.
Tistega drugega mojega septembra, ko sem živela v Ljubljani.
Bila je ljubezen na prvi pogled. V garderobi, med oblačenjem, me je pritegnila neka njena izjava: inteligentna, izrečena skozi smeh. Pogledala sem to dekle, nekaj let mlajše (jaz sem jih štela dvajset), in ko sva se spogledali, sva se zapletli v pogovor. Nadaljevali na sprehodu po njeni ulici (stanovala je zraven telovadnice, v meščanskem stanovanju). Pred njenim blokom sva se še kakšno uro pogovarjali, si obljubili, da greva prihodnjič na sok po telovadbi, in se razšli.
Domov sem prišla polna neke sreče, čutila sem, da se mi je zgodilo nekaj lepega in dragocenega. Vsa vesela sem odhitela na naslednjo uro telovadbe.
Toda, nje ni bilo.
Ne takrat ne nikoli več potem.
Bolelo me je, toda s časom sem pozabila.
Potem pa je naneslo tako, da sem bila po 14 letih z možem povabljena na večerjo k mlademu in perspektivnemu slikarju. Zraven mene je sedel par – ona šarmantna, inteligentna ginekologinja, on privlačen, resen psihiater. Ko je spregovorila, so se vsuli biseri – znala je zarezati ostro, s humorjem, šarmom, skozi smeh, natančno, inteligentno. In je v hipu pritegnila mojo pozornost.
Postali sva neločljivi, najini možje in otroci tudi. Šele čez kakšen mesec dni intenzivnega druženja z njo sem se nečesa spomnila in ji rekla:
"Poslušaj, ko sem te videla, poslušala in začutila na tisti večerji, so me preželi enaki občutki, ki sem jih začutila nekoč zdavnaj, do nekega dekleta pred 14 leti ..."
In sva se začeli izpraševati od začetka – kje, kdaj, kako –, da bi na koncu, ko je povedala, kje stanuje, kdo so njeni oče in mama in sestra, obe vzradoščeno in v nejeveri vzkliknili: "Si to ti?"
Seveda je bila ona – tisto dekle s telovadbe, ki se mi je prikazalo za en večer, potem pa izginilo za celih 14 let.
Se nadaljuje.
