Da bi se zdaj, v zame najpomembnejšem obdobju mojega življenja, ki se je pripravljalo na nevihto, vrnila ...
In šla skozi viharje z roko v roki z mano. Močna, neomajna, človeška, kritična, dobronamerno brezkompromisna v ozaveščanju žensk na vseh področjih, me ni 'šparala'. Na njeni rami sem nabirala moči, črpala iz nje energijo ... Nikoli se ni umaknila, stala je pokončno, mogočna in polna vsega: pomoči, ljubezni, zvestobe ...
Izredna strokovnjakinja in precizna diagnostičarka, človeško vdana svojim prijateljicam in pacientkam, neutrudna v dajanju zdravniške, človeške in prijateljske pomoči.
Nekoč sem jo poklicala pozno zvečer, le da jo vprašam, kdaj bi imela čas za nasvet.
Vzdihnila je: "Jutri zjutraj zagovarjam doktorat. Zdaj je že skoraj prepozna ura ... "
Prekinila sem jo: "Saj ne gori, lahko se dobiva jutri popoldne ... Pa še praznujeva tvoj doktorat."
Odločno pove: "Pridi zdaj takoj! Toda za naju si lahko vzamem le pol ure časa ..."
Potem pa mi jo je življenje spet odtrgalo, odneslo ...
Mene pustilo samo z njim, življenjem, me vsrkalo vase, da odrastem znotraj sebe, brez pomoči človeških bitij ... Mi potisnilo svinčnik v roko in papir na mizo in ukazalo: "Piši! Dovolj je bilo lenarjenja, nisi za to prišla na ta svet."
Stiki pa so ostali toliko redni, kolikor sva se potrebovali. Večni, nespremenjen naslov zvestobe, občutek, da se imava, ne glede na to, na katerem koncu sveta je katera.
Najina 'vroča linija' še vedno deluje brez motenj.
Ko zdaj takole sedim na kavču in se je spominjam, se zavem, kako močno jo spoštujem.
Zadnjič sva se menili, da greva na večerjo, toda ona je kot orkan, ves čas nekje potuje, osvaja vse dele sveta. Ni kaj, pogrešam jo in si želim njene družbe. Glede na to, da svoje želje dosledno izpolnjujem, jo bom že za hip zajezila v umiritvi.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj