Azra Širovnik (kolumna): Druga zgodba - Sara in Leonida

15. 7. 2018

V mojem razredu je bila punca, ki mi je že prvi teden padla v oči – Leonida!

Čista avantgarda vsega, kar sem do takrat videla in poznala. Pritegnila me je. Iz Nove Gorice se je priselila v Banjaluko, ker je oče bil direktor neke firme. Že čez poletje se je do popolnosti naučila jezika ... Bila je samozavestna, svobodna v vseh pogledih, precej visoka in vitka, z dolgimi, svetlimi lasmi do hrbta. Obraz je imela droben, z nekoliko tenkimi, manj izrazitimi potezami. Le oči je imela velike in lepe. In jaz sem ji bila všeč. Začela sem se družiti tudi z njo, sprva en dan na teden, drugo s Saro, potem pa čedalje več z Leonido, tako da je na koncu bilo tri dni z Leonido in štiri (z vikendi vred) s Saro ... Kar Sari nikakor ni bilo všeč. Njeno mnenje, ki ga je glasno izrekla na račun Leonide, me je prizadelo. Mogoče je imela prav, toda Leonida je imela pravico biti drugačna. Meni sta bila všeč prav ta dih fluidne svobode in vonj drugega, novega sveta.

Takrat smo na urah literature obdelovali F. Prešerna in njegov Sonetni venec. Bil mi je navdih, da sem tudi jaz napisala sonetni venec za Leonido. Ki ga je potem brala cela gimnazija, vsi letniki in tega Sara ni zmogla razumeti ... Niti odpustiti ... Poiskala si je druga druženja, redno sva se srečevali enkrat na teden, toda zamera je kot jeklena zavesa obvisela med nama.

Leonida in jaz sva imeli bolj lahkotne sorte odnos – vdan, globok, iskren in čisto nič posesiven. S humorjem in skozi smeh sva analizirali vse, kar naju je zanimalo. Nikoli ni nič moralizirala, kritizirala, zanjo je vse bilo normalno in sprejemljivo. Imela je tudi druge prijateljice in me vedno vabila v njihovo družbo. Včasih sem celo šla. Druženje v tako širokem spektru mi je že takrat bilo dolgočasno in utrujajoče. Leonida sama pa je delovala bolj zrelo kot druge punce. Le ko se je zaljubila, 'smrtno resno' in dokončno v najinega sošolca, in se potem, po končani gimnaziji, tudi poročila z njim, sem spoznala, da se je delala bolj samozavestno, kot je v resnici bila. Kajti, tako veliko tvegati in močno, scela in predano ljubiti moškega, kot je bil Zoran, zmore samo naivna ali močna ženska. Bil je človek, ki si ga lahko imel s ponosom za prijatelja, toda ne za moža. Seveda se ni obneslo in je bila hudo ranjena. Toda to je že druga zgodba in ne spada sem.

Ko smo končali maturo in se pogovarjali o izbiri študija, je Sara bila odločna, ko me je pogledala:

"Pametna punca si, Azra! Ne hodi na književnost. Od tega se ne da živeti. Pojdi študirat ekonomijo."

Ubogala sem jo.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri