Potem pa se je poročila drugič.
Z nekim novim starim vzorcem ...
Menda sta se potem, ko sta zbežala v Avstralijo, ločila.
Po tistem se je najina vez pretrgala. Vsa ta leta nikoli o njej nisem nič slišala.
Do pred kratkim.
Grof Rofi je poskrbel za to.
Njegova družina se je vrnila v Avstrijo, takoj ko je on končal gimnazijo; študiral je na Dunaju in postal direktor raziskovalnega inštituta multinacionalne korporacije.
Poiskal me je, mi povedal, da ima vse moje knjige, in občasno sva si dopisovala. Enkrat sva se celo srečala in mu je nehote uspelo da sem se počutila neumno, ker se nisem spoznala na dele motorja njegove jahte (prišel me je obiskati na Lošinj). Pa se je zasmejal, ko sem zardevala: "Ne skrbi, saj je pomembno, da odlično pišeš ... Ti si zame Banjaluka ... Vsi smo ponosni nate ... Jaz posebej."
Nikoli se ni poročil in jaz ga nisem o tem nič spraševala. Le enkrat je omenil, da živi z neko žensko. Potem pa, da se ni obneslo: "Ne prenesem neumnih žensk. Pri teh letih, pa berejo revije za najstnice! Kakšna nizka samozavest," je sklenil in nikoli več nisva spregovorila o tem.
On mi je poslal telefon in naslov Karlinega stanovanja v Opatiji.
Dogovorila sva se, da jo bom presenetila. On pa naj bi prišel k njej dan pred menoj.
Kaj naj odnesem prijateljici, ki je nisem videla toliko let?
Seveda sem kupila šampanjec – veliko, nekajlitrsko zlato penino Radgonskih goric.
Vrata mi odpre ženska ... Se zasmejem ... Ona se najprej začudeno rahlo nasmehne, potem pa zakriči: "Oh, moj Bog! Ali sanjam? Ti si ... Ti si zares ..." Objameva se in vzdrhtiva ... Od razburjenosti nama v oči silijo solze.
V dnevni sobi grof Rof stopi k nama in me toplo pozdravi.
Ko odpremo velikansko penino za kilometrske pogovore, pride najbolj zanimiv del zgodbe – njegova resnica o ljubezni do nje: "Zaljubil sem se vanjo prvi hip, ko sem jo zagledal prvi šolski dan v prvem razredu gimnazije. Še danes imam pred očmi rdeče hlače, ki jih je imela na sebi. No, moji starši – saj veš (pogleda mene) – niso želeli, da se mešam z domačim prebivalstvom. Potem pa je Karla izbrala Bobana. Toda jaz je nikoli nisem prebolel. Nobena ni bila tako zanimiva. In zdaj sva tukaj. Moji starši so umrli, zdaj sem končno svoboden, da preostanek življenja preživim z žensko, ki sem jo ljubil vse življenje. Povabil sem te, da boš priča ..."
Zelo zelo pozno, ko odideta spat, obsedim na kavču. Solze mi nezadržno polzijo, tople in ljubeče. "Kdo bi si misli, da bom pri teh letih še jokala zaradi ljubezni ... In iz ljubezni," pomislim in se zavem, da je ljubezen mogoče res samo energija, ki nikoli ne izgine, ko se enkrat zgodi med dvema.