"Odselil sem se, srečal Ano (blondinko, ki je zdaj z njim) in mi je lepo."
Vprašam: "Imate zdaj svoj mir? Ste srečni?"
Odkima: "Največji šok je šele sledil ... Žena je pokazala ponos – ni me poiskala ... Za mano je prilezla hči in mi brez sramu povedala: Očka, hvala bogu, da si se končno znebil tiste kače, tvoje žene in moje mame. Sprašujem se, kako si sploh tako dolgo zdržal, živel z njo?"
Osupnem. Začne me dušiti in komaj diham.
Vprašam: "Je vaša žena res kača?"
Žalostno se na kratko zasmeje: "Moja hči je kača, brez karakterja in morale ... Le za denar ji gre ... Moja žena je samo zaslepljena z ljubeznijo do hčerke in trpi ... Noče si priznati, v kaj je zrasla njena največja ljubezen ... Ne more dojeti, da sta se vsa njena vzgoja in ljubezen sprevrgli v svoje nasprotje. Preveč jo je razvajala, edinka je in ni ji znala postaviti mej. Toda jaz sem jih. Do mene nima več dostopa."
Še vedno v šoku, odkimava in ponavlja: "Nikoli nisem doživel tega, da hči tako zelo sovraži lastno mater ... Mater, ki jo je, priča sem temu, ljubila iz vsega srca!"
In zdaj je ta ženska ostala sama, brez moža in doma. Ne zaveda se ničesar, ne izdajstva ne situacije ... Menda še vedno joka le za hčerko.
Moški poudari: "Pa veste, koliko je takšnih primerov, ko je mož naveličan neuspešnih poskusov svojo ženo in mater svojih otrok spraviti k pameti glede otrok? Ji odpreti oči glede nehvaležnosti, nespoštovanja in izkoriščanja staršev, ki ga izvajajo razvajeni, brezčutni otroci?! In potem se naveličajo ... odidejo k drugi ženski in si na stara leta ustvarijo novo, bolj mirno življenje."
Hm ... Koliko je lahko mirno. Potem pa dobiš drugo kačo, le zapakirano v sicer bleščeč celofan, pa kljub temu prozoren. Toda bežeči od enega problema drugega spregledajo, premišljujem.
Moški se zagleda vame: "Pa vi?"
Vpraša me, ali sem poročena, ali imam otroke in kje je moj mož.
Zamišljeno odgovorim: "Bosanska oziroma balkanska ali katerakoli vzgoja vzdrži pričakovan rezultat le v domačem okolju. Če preneseš seme v tujo zemljo, je lahko plod poškodovan. Tako kot hibrid. Tvegano je."
Potem pa se spomnim svojega moža in začutim vonj po domu. Odtipkam SMS: "Pridem čez sedem dni, ljubezen moja!"
Ko se to večer po vrnitvi v svoje stanovanje zavalim na kavč, globoko vzdihnem:
"Dostojevski ni nič govoril o ljubezni otroka do matere. Rekel je le to, da je samo ljubezen matere do otroka prava ... Vse druge so lažne."
Ah, ti pisatelji!!!
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin