Azra Širovnik (kolumna): Irena, Lošnj - 15 let pozneje

Azra Širovnik (kolumna): Irena, Lošnj - 15 let pozneje (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
11. 12. 2018

Obrnem se, da skuham kavo. Spijeva kavo, hočem v svojo sobo, da delam scenarij, ko me milo zaprosi: “Ostani še malo z menoj. Potrebujem te. Spijva eno travarico, prosim.”

Popustim. “Ampak samo eno. Res moram delati. V Sarajevu čakajo. In v procesu ustvarjanja sem. Nikogar ne bi sprejela, ko delam, ker vem, kakšna sem takrat, toda le tvoja zgodba je tako boleča, da sem popustila.”

Po prvi je izprosila še drugo ... Pa tretjo.
Ko mi je hotela natočiti še četrto, sem se uprla: “Glej, to ni več konstruktiven pogovor. Ti trpiš in se hočeš utopiti v trpljenju. Razumem, vse okej, toda nimam časa za prazen tek. Nekoč zdavnaj sem prestala ta proces in vem, da je popolna izguba časa. Zaradi mene spij pet steklenic, pusti bolečini prosto pot, naj se odcedi, le jaz imam rok za oddajo scenarija.”

Ona se mi je pijano posmehnila: “Ne boš delala! Z menoj boš pila in me poslušala. Misliš, da je tvoj mož svetnik? On bi prav tako podlegel čarom te prasice, ki je omrežila mojega moškega, ne domišljaj si!”

Potrdim: “Nič si ne domišljam. Vse vem. Zato sem srečna in osvobojena! Ni mi več treba izgubljati svojega dragocenega časa za ta bitja! Zato se zberi tudi ti in nehaj piti. Pojdi rajši plavat!”

Vstanem in se napotim v svojo sobo. Ona se sunkovito dvigne, postavi predme in razširi roki: “Ne boš!!! Ne boš delala!!! Ne bom ti dovolila!”

Vrnem se na teraso, se usedem in jo opazujem. Odpre hladilnik in si naredi polno skledo solate, ki jo jedla na zelo grd, skoraj prostaški način, ki mi je izzival gnus.

Potem pa se loti steklenice marmelade iz domačih marelic, ki mi jih je prinesla moja otoška prijateljica: “Moje marelice – da narediš marmelado za svoja otroka. Vem, da jo imata najraje.”

Odpre stekleničko, vzame veliko žlico, je marmelado in me izzivalno gleda: “Se ne pustiš izzvati, kaj? Vse obvladuješ – moža, življenje, probleme ... Z vsem pometeš, kajne? Usedeš se za ta svoj jebeni stroj in nas vse izklopiš? Eh, tokrat ne boš! Z menoj se boš ukvarjala!”

Vstanem.

Pogledam jo v oči: “Dve uri imaš, da zapustiš to hišo.” Obrnem se, poberem nahrbtnik in ležalnik ter odidem na plažo. Ko sem se čez tri ure vrnila, je ni bilo več. Srečali sva se čez dve leti. Potovala je po svetu – natanko dve leti. In mi prinesla kengurujčka.

“Oprosti,” mi je rekla in me objela.
“Čisto v s.....i sceni sem bila. Pa kaj bom to tebi razlagala.”
Vrnila sem ji objem.

Toda nikoli več je nisem povabila na Lošinj. Zato pa je ona mene. Kupila je čudovito stanovanje na morju z najlepšim razgledom in mi dala ključe. “Počuti se kot doma.”
Vse je lahko, če so ljudje pravični ... in čustveni!

Priporočamo