"No, gospa pisateljica, pa mi vi povejte, kam je izginila ljubezen?" me preseneti glas ženske, ki vstopi v prostor, me zagleda in se z odločnim korakom napoti k meni.
Imele smo, mednarodno združene ženske, prednovoletno, slavnostno kosilo v elegantni ljubljanski restavraciji, v osrčju mesta, tik zraven Mestne hiše. Vse dame, elegantno oblečene, s kozarci penine v rokah so utihnile in usmerile poglede k nama. Ona jih je pogledala in ponovila vprašanje v angleščini. V enem samem hipu, ne da bi bilo zares opazno, so se pogledi žensk z vsega sveta spustili na kozarce, ki so jih držale v rokah ... Saj niso videle zares kozarcev niti vsebine v njih ... Zazrle so se v lastne odgovore na postavljeno vprašanje ...
Spravila me je v kot. Pogledala sem jo: lepa in privlačna ženska, gospa v srednjih letih, negovana in elegantna, v dragih oblačilih znanih dizajnerjev in bogato poročena z uglednim direktorjem znane firme.
Vprašam jo: "Čigava ljubezen je izginila – tvoja ali njegova?"
Ona jezno: "Moja ... Ne maram ga, komaj ga prenašam. Na živce mi gre zdaj, ko sem ga dokončno spoznala. Glej, pred 15 leti sem zapustila moža v Titogradu, zaradi njega, tega tukaj v Ljubljani. Bila sva zaljubljena do ušes, nisem mogla živeti brez njega. Zdaj pa ... Zdaj pa potujem nazaj v Titograd in se srečujem s prvim možem, ki je, kot sem ugotovila, resnični gospod, njemu se izpovedujem, on me pozorno posluša, je moj najboljši prijatelj ... Obrnilo se je ... Kot sem prej vsa evforična, zaljubljena in lebdeča v oblakih letela sem, k njemu, moji strastni ljubezni, zdaj z enako gorečim sovraštvom do njega bežim daleč stran od njega, k prvemu možu, ki je njegovo čisto nasprotje: vdan, širok, zrel, ljubeč, globok ... Torej, kje je tista velika ljubezen, zaradi katere sem naredila največjo napako, neumnost v svojem življenju???"
Gospa iz Turčije odgovori: "Ljubezen traja samo prva štiri leta ... Drugo je potem le spomin ... Življenje v notranji samoti in čustveni praznini ..."
Gospa iz Amerike, precej v letih, z dvema zakonoma za seboj, se zasmeji: "Raje živite svoja življenja zdaj, škoda je žalovati za tako minljivim čustvom, kot je to ljubezen ... O tem bi lahko napisala knjigo s tisoč stranmi."
Prva gospa se ni dala zmesti. Približa se mi, me trdno prime za ramo in potrese: "Kje je logika ljubezni? Jo ljubezen ima ali je le avša brez vesti, ki nas zavaja brez odgovornosti in muči brez smisla?"
Skomignem. Se nasmehnem. Pomislim. Odgovorim: "Ne vem. Bom pa raziskala."
Ko pridem domov, se udobno zleknem na kavč, vznemirjena in zamišljena, pod vplivom današnje teme o ljubezni, ki je večna uganka. Svetu vlada že od njegovega nastanka (saj sta menda Eva in Adam prav zaradi tistega, kar jima je kača predstavila kot ljubezen, bila izgnana iz raja) in zaprem oči.
Do mene, sprva potihoma, potem pa vse glasneje, se prikrade besedilo znane pesmi hrvaškega pevca: "Ljubezen ni izginila, samo skrila se je ... Za temne oblake ..." (Ljubav nije nestala, samo se je sakrila ... Iza tamnih oblaka).
Foto: Helena Kermelj