Azra Širovnik (kolumna): Kazen mora biti

Azra Širovnik (kolumna): Kazen mora biti (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
28. 2. 2019

December ... veseli december v Ljubljani.

Čas za kulturo, za Cankarjev dom, gledališča in Opero. Kupila sem vstopnice za svojo družino. Naneslo je tako, da sem za obisk v Operi zakupila ložo. Povabila sem hčerko in vnukinji na Sen kresne noči.

Sicer smo bili v mestu že celo uro pred predstavo, a sem srečala pisateljskega kolega in smo se pred Opero še poslavljali. Nekaj minut po začetku smo prišli na hodnik, mladi študentje in študentke so nas pospremili do garderobe, in ko smo se napotili v ložo, so uradno odkimali: “Ne morete tja. Ste pač zamudili. Vaša loža je zaklenjena. Lahko greste le na galerijo do konca prvega dela.”

Ko sem, presenečena nad ledeno in trdno, skoraj ukazovalno 'uradnostjo', le vprašala: “Kako? Saj smo zamudili samo za pet minut ... Pa ložo imamo, nikogar ne bomo zmotili.” Mladci so se odzvali zviška: “Kazen mora biti!”

Potem pa so pojasnili: “Za vse velja enako, tudi gospa direktorjeva (v. d. direktorja Opere, op. a.) je morala na galerijo, ker je zamudila.”

Drugi dan in na drugo predstavo smo prišli 20 minut prej. V opere in druge kulturne hrame hodim od otroštva, rekla bi, da sem skoraj odrasla v njih. Poznam red in pravilnik, nikoli ne zamujam. Zadnjič se mi je to zgodilo čisto po naključju. Tokrat je bila druga ekipa mladih, uradnih, robotizirano izurjenih usmerjevalcev k sedežem.

Pa sem vseeno od osebja za dogodke v 'hiši kulture' izvedela: “Vsak dan, no, skoraj vsak dan pride rešilni avto. Po pravilu zamudnike za kazen pošljejo na galerijo, ki nima prezračevanja, in ljudje omedlevajo. Morate razumeti, da v opero večinoma hodijo starejši ljudje, stari 70 let in več. Galerija, kjer morajo stati, je brez prezračevanja in je zanje lahko usodna. Nas je kar sram ... In kar boli nas gledati to poniževanje ljudi. Pa to so prave gospe in gospodje, lepo oblečeni, kot se za opero spodobi ..."

Kazen.

Vse prevečkrat slišim to besedo in način, kako jo izgovarjajo ljudje, ki so navdušeni nad njo, me kar zmrazi. Kot bi v ledenem, morilskem besu vihteli zmagoslavni meč. Meč zmage za svojo srčno ozkost in ogroženost.

Kot otrok nisem izkusila te 'vzgojne metode'. Mati in oče sta uporabljala pogovor in nasvete. Apelirala sta na moj razum, srce in logiko. Vzela sta si čas in mi razložila, kaj, zakaj in kako. Zato mi je to tuje in gnusno. Najbolj pa mi je gnusno, ko se snaha odloči 'kaznovati' svojo taščo, se pravi tujo mater ... babico svojih otrok ... in ji odteguje otroke ... da jo 'nauči', kako naj se obnaša.

Ali ko to dela zet s svojo taščo, se pravi, tudi tujo materjo ... V kaznovanju staršev spregledajo, da kaznujejo tudi lastne otroke. A kaj, nezreli, prazno napihani ego mora biti nahranjen, pridobiti zadoščenje ... Ljudje se ne znajo več pogovarjati, čutiti, sočustvovati, spregledati nepomembnih 'napak'.

V času, ko še vrabci čivkajo o moči in pravičnosti karmičnega zakona, ko je izrek Karma je bitch (k...a), ljudje kot sredstvo komunikacije z užitkom uporabljajo maščevanje oziroma kazen. Pozabljajo, da kdor deli kazen, bo kaznovan. Vsakomur, po njegovi lastni zaslugi ... Karma je počasna. Toda neizogibna. In natančna. Pa vso srečo takrat, ko pridete na vrsto!

Priporočamo