Bled. Odet v bogato snežno odejo, kopa se v soncu, močnem zimskem soncu, pod njegovo svetlobo se snežni kristalčki bleščijo. Držim moža za roko. "Škoda, da ni nobenega vnuka z nama. Lahko bi labodom dali kruh. Zdaj bom to opravila sama oziroma midva," žalostno sklenem.
Še vedno se držim pravila iz rojstne hiše – hrana se ne meče v koš. Preden postane neužitna, je treba nahraniti živali. Zato imajo srne in ves raznovrstni živalski svet (enkrat sem sredi bele zime, polne snega okrog hiše, zalotila celo ježka in zajčka) v gozdu zraven mojega doma vso zimo redno dostavo hrane.
"Ali ti res ne znaš uživati v trenutku? Pusti otroke, naj živijo po svoje," me opomni mož, da je čas, da se posvetim njemu (zdaj mi ga, po toliko letih skupnega življenja, celo uspe prevesti).
Naredila sva že cel krog okrog jezera, on bi rad čim prej v restavracijo, jaz pa vztrajam: "Moram še do vodnjaka, da vržem novec in si kaj zaželim."
Namrdne se: "Pri teh letih, pa si tako otročja ..."
Nasmehnem se: "Ta vodnjak in zvon na otočku sta mi prinesla tebe!"
Nekoč, pred precej leti, sem kot gimnazijka banjaluške gimnazije prišla na Bled na maturantski izlet.
Spali smo v Zasipu blizu Bleda in zasvojila sta me oba, vas in mesto. Takrat sem si, 18-letnica, zamislila svojo usodo – vrniti se v Slovenijo, poročiti se s čudovitim fantom iz ljubezni in ostati v Sloveniji, da lahko skupaj prihajava v to čarobno okolje prelepe narave in močne energije. Le dve leti po tem, čeprav se mi je ves avtobus, poln mojih kolegov iz razreda, smejal, ko sem jih seznanila s svojo 'usodo', so se moje želje uresničile. Od takrat grem vsakič, ko pridem na Bled, najprej k vodnjaku ...
Moj mož, devica po horoskopu (racionalna in trezna), odloči: "Ti kar pojdi k svojim ritualom, jaz grem noter, čakal te bom v restavraciji."
Stojim ob vodnjaku, v pesti stiskam drobiž in v glavi urejam želje po pomembnosti. Vse se vrstijo okrog mojih otrok in vnukov, se zavem.
Ob meni stoji ženska. Prepozna me: "Ti ...?"
Objameva se. Nekoč sva se nekaj let intenzivno družili. Pred približno 20 leti.
Tisto zimo sva se skupaj odpravili na Bled na izlet in k vodnjaku. Skupaj metali denar za izpolnitev želja. Ona je imela samo eno, ki jo je izgovarjala glasno in mrzlično: "Reši me Bog, prosim, reši me te bolezni ..."
Takrat je bila stara 30 let, imela je majhnega otroka, moža, ki ga je ljubila, in ljubimca, v katerega je bila strastno zaljubljena. Ljubimec je zahteval, da se loči in poroči z njim. Ker se ni mogla odločiti, jo je začel mučiti, da bi jo spodbudil. Varal jo je in ji vsako prevaro podrobno opisal. Odločila se je – zapustila je ljubimca. Odločno in nepreklicno. In me povabila na Bled, na izlet in k vodnjaku. Ko sem jo tistega dne vprašala, kako lahko tako odločno prekine Ljubezen, je vsa v solzah drgetaje odkimala: "To ni ljubezen ... To je bolezen ... Ljubezen čutim do moža, do človeka, vrednega zaupanja in spoštovanja ... Ki me ljubi zrelo in vdano. Tole ... Tole pa je priletelo z nebes kot bolezen. Točno se spomnim trenutka, kako se mi je kot sveder zarilo v srce, tako globoko, tako neozdravljivo, čutim, da za dolgo. Toda ne bom se prepustila tej skušnjavi, ki lahko ugonobi mene in vse, ki mi kaj pomenijo ... To je samo moja bolečina in sama jo bom prenesla."
Objameva se, enako toplo kot pred leti. Vprašam: "Kako si? Si prebolela tisto zgodbo iz mladosti?"
Nasmehne se: "Dolgo me je držala. Prekinila sem vse stike in mit je zrasel do neslutenih višin. Potem pa se mi je pred nekaj leti oglasil. Enako nezrel otrok, kot je bil pred 20 leti. Z enakimi zgodbami, zaradi katerih sem ga zapustila in se odločila za moža."
Sedim v svoji dnevni sobi na kavču. Lep dan je za mano. Poln čustev ... Potem pa se v moje misli pretihotapi stavek: "Previdnost je mati modrosti!"
Foto: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču