Neda je nemška pisateljica srbskega rodu, ki se je rodila in živi v Frankfurtu.
Večkrat je bila nagrajena za pesniške zbirke. Spoznali sva se nekega večera v Velem Lošinju, v edinem lokalu, v katerem so imeli internet in dobro črno vino.
Takoj sva se energetsko začutili – lepa ženska, velike, rjave, inteligentne oči in težka zgodba: njen sinček, star šest let, je zaradi živahnosti šel drugim gostom lokala na živce. Opravičila se je: “Težko sem ga dobila, dolgo sva ga čakala … Z možem sva se trudila deset let. In ko sem se po desetletnih bolečih in neuspešnih poskusih le odločila, da ne zmorem več, sem kupila dve buteljki vina in ju sama spila. Možu, ki je sedel nasproti mene, sem rekla: “Konec je. Sprijaznila sem se, da ne morem imeti otrok …”
Tisto noč sva se ljubila, iz ljubezni, brez pričakovanj in občutka, da nekaj 'mora nastati'.
Naslednji mesec sem bila noseča … Razumete? Ta otrok je bil trdo, težko 'pridelan', deset let je trajalo … Dvignem kozarček: “Uspelo vama je! Na zdravje vseh treh!”
Odkima s svojo grivo čudovitih, kostanjevih las: “Ni uspelo v celoti! Dobila sem avtoimuno bolezen in leta mojega življenja so šteta.” Pogleda me solznih oči: “Karkoli vam ušpičijo vaši otroci, prosim, zavedajte se, da ste živi in zdravi in da boste doživeli njihovo izbiro partnerjev. Jaz te sreče ne bom imela, ker so mi leta življenja šteta.”
O tem je napisala roman. Tako se je začelo najino prijateljstvo. Potem pa mi je ponudila storitve svojega nemškega založnika. Ko je prebrala mojo knjigo Bog ima živce, mi je napisala pismo in v njem te besede: Univerzalno … Večno … Boleče … Brezčasna tematika in problematika … Moj založnik je navdušen … Prosil me je, naj vam sporočim, da bo dolgo trajalo … Toda – bo!”
Se nadaljuje ...
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču