Meša Selimovič, znan in ugleden bosanski pisatelj, je nekoč o prijateljstvu povedal, da so stari prijatelji del nas samih, nove pa tudi potrebujemo, da lahko živimo, rastemo in se razvijamo. Da lahko gremo naprej. Nekaj v tem smislu, ne spomnim se natančno.
Se strinjam ...
Po obdobju samote, v katerem sem pisala svojo prvo in drugo knjigo, se mi je usoda dobrikavo nasmehnila: na stežaj je odprla svoja svetla in široka vrata v moje življenje vsem tistim čudovitim ženskam, ki so vanj vstopile.
Toliko lepih duš, toliko razvitih bitij, toliko plemenitih oseb, toliko zrelih, karakternih in globokih žensk je prišlo v moj svet in še prihajajo! Ga bogatijo. Skupaj tkemo filigransko mrežo tankočutnih, lepih, prijaznih in konstruktivnih odnosov!
In vsakič, ko pomislim nanje, se spomnim konca Andersenove pravljice Mala morska deklica.
Tako smo tudi me tesno povezane v vilinski ples na peni čistih morskih oziroma življenjskih valov.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
