Je zagotovo ljubezen do lastnih otrok ...
Zakaj?
Zakaj lahko umremo, zares – ne metaforično – od ljubezni do teh bitij?!
Pred 40 leti mi je bila tašča uganka. Zakaj neki se je toliko in na tako nizkoten način, nevreden ne njenega Jezusa ne mojega univerzalnega Boga, ukvarjala z menoj? Njeno panično prepričanje, da me mora nujno odlepiti od svojega sina (njega ni mogla 'odlepiti od mene'), tista toga, trdna odločitev, da ta dva ne pašeta skupaj in je zato poseganje nujno, bi kot uganka šli z menoj v grob, če se ne bi bila primorana pri teh letih soočiti z razlago ...
Nocoj, če se vrnemo k prvemu delu te 'trilogije', smo zbrana pisana družba – že omenjena prijateljica iz Sarajeva, zakonski par iz Nemčije in zakonca iz Črne gore. Vsi približno iste starosti, z enako močno ljubeznijo do otrok in vnukov in enako zaskrbljeni.
Lahko bi govorila o otrocih, ki so 'odpadniki' od svojih 'normalnih' družin, od pričakovanj njihovih družin ... Toda to je preveč znano zaradi epidemije v večini družin sedanjega časa. Dolgočasno. Raje bom govorila o ekstremnih posledicah prevelike ljubezni staršev do otrok. O uničujočih posledicah. Uničujočih tako za eno kot za drugo stran.
Govorila bom o revnih jugoslovanskih izseljencih v Nemčijo, o obrtnikih, ki jim je tam uspelo obogateti in dati otrokom izobilje, zaradi katerega so ti postali to, kar pač so – sredstva za umor lastnih staršev.
Nocoj sem bila prisotna pogovoru staršev o lastnih otrocih.
Koliko bolečine se je izlilo iz njihovih src!
Vedno sem mislila, da če se bom kdaj postarala in bom prisotna ritualu opravljanja lastnih otrok, ko starši sekajo čez lastne otroke, jih bom opomnila in spomnila, naj se umaknejo. Naj se vprašajo, kaj zamerijo, da ne rečem: zavidajo mladim. Tako sem si jaz, ko sem bila mlada zaljubljenka, predstavljala probleme staršev njihovih odraslih otrok.
Foto: Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin