Moški, mož iz Kölna, skesano ugotovi: "Želeli smo samo najboljše za naše otroke ... In smo jih zajebali!"
"Če smo že ustvarili monstrume – mogoče jih lahko rešimo pred njimi samimi ..."
Pogledata me: "Kako, za boga?"
Skomignem: "Odpravimo vzrok: zaprimo vse pipice ... Izselimo jih iz svojih stanovanj ... Povejmo jim, da so od zdaj brez nas na cesti, brez našega denarja, brez naše ljubezni ..."
Zmedejo se: "To so krute metode ... Kar odrezati in prerezati?"
Pokimam: "Kakor smo jih zajebali, tako jih moramo hitro 'odzajebati'. Sami smo jih pripeljali v ta položaj. Pomagajmo jim."
Pridem domov, vsa izčrpana in se usedem na kavč: "Če je res, da Bog sodi ljudi in njihova dejanja po namenu, ve, da sem imela v srcu in mislih najboljši namen in največjo ljubezen za svoja otroka ... Mislila sem, da ko dam vse, dam najboljše za njiju ... Zmotila sem se ... Tako kot večji del moje generacije. Obrnem oči in vse upe k Bogu:
Zato zdaj pomagaj!!! Prosim. Pokaži mi najboljši način, ki bo rešil te otroke – žrtve najboljših želja in hotenj!!!
Oprosti, ker smo ljubeče matere in očetje nevedni pri tem opravilu popolnega starševstva!!!
V odgovor dobim neznosen občutek nepremagljive bolečine: razumem – Bog enako trpi zaradi lastnega otroka, ki mu je ime Človek.
Tik preden me utrujenost dvigne iz udobja mojega kavča, se spomnim besed: "Na naše otroke, ki jim je finančno postlano, se lepijo tisti s spodnje družbene in finančne lestvice ..."
Eh, ko pa so vse revolucije zakrvavele iz ust lačnih!
Še eno vprašanje vrta po meni in mi ne da miru – kako to, da me matere ne znamo pravilno ljubiti svojih otrok? (Očetom gre to verjetno lažje). Očitno je preveč ljubezni podobno kot preveč sladkorja, vodi h gnilobi. Mislim, da bo najbolj donosen poklic v prihodnosti tisti, ki bo učil starše normalne, konstruktivne ljubezni in pravilnega, za otroke zdravega starševstva.
Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin