Počasi se mi je začel odstirati skrivnostni svet, meni tuj in neznan svet različnih moških, ki so se pojavljali na FB.
Tako sem jih razdelila v tri kategorije. V prvi so bili tisti, ki se niso bili zmožni nadzirati in so takoj poslali svoje gole fotke. Pri teh človek brez težav takoj ukrepa – zbrišeš oz. blokiraš jih v sekundi.
Druga kategorija so takšni, ki ti po vljudnem dopisovanju začnejo predlagati srečanja v živo ... Večinoma so samski, nekateri pa tudi poročeni. Večinoma so mlajši, nekateri pa starejši, vdovci, ločeni ali kakorkoli pač samski. Je pa tudi tretja kategorija (grobo razdeljeno, seveda).
V to spadajo izredno privlačni mladeniči z izklesanimi telesi, večinoma so športniki – profesionalno ali ljubiteljsko. Predstavijo se zelo ljubko, simpatično, skoraj nedolžno ... Koketirajo rahločutno, diskretno, potem pa, kot da bi vsi radi živeli samo za to, da bi ti masirali stopala, prek messengerja, seveda.
Druga, drznejša faza pa je preskok v oboževanje črnih, mrežastih žab. Tukaj jih seveda ustaviš, ker veš, kaj sledi. Cela veriga jih je, in če jih ne bi bilo v tako ogromnem številu, bi človek mislil, da so med seboj povezani in mogoče dogovorjeni. Potem pa odkriješ, da so prestrašeni, negotovi, 'korajžni' le v zavetju ekrana.
Tako sem danes, ko sem bila povabljena k prijateljici zdravnici na večerjo (tukaj na Tenerifu), načela to temo. Ona me je pozorno poslušala in na moje vprašanje “Kaj se dogaja danes? Kaj je s temi fanti?” pokazala obraz, poln poklicnega usmiljenja: “Revčki so v veliki večini impotentni, le tako jim 'rata'.”
“Moj bog! Kaj bo z mladimi puncami v prihodnosti? Ali bodo naše vnukinje sploh spoznale, kaj je to pravi, resnični moški?” V tistem hipu pozvoni na vratih. Njena soseda pride s šampanjcem v roki. “Vesela sem, da si znova z nami,” pove in me objame. Povem ji, o čem se pogovarjava. Je novinarka, ki dela za neki londonski časopis. Angležinja. Zasmeje se.
“Jaz sem že navajena vsega tega. Trenutno me skoraj vsak dan iz Amerike kliče neki model, svetovno znan športnik.” V tistem hipu ji zabrni mobitel. Ona pomežikne: “Lupus i fabula!”
Pogovarja se z njim, se smeje, ko mu razlaga: “Nisem sama, v družbi s prijateljicama sem. Da te ne moti?” Potem pa se obrne k nama z zdravnico: “Sprašuje, ali lahko konča tako, da ga me tri gledamo?”
“Se ne boji, da ga lahko posnamemo in izsiljujemo, ker je slaven?” vpraša zdravnica. Angležinji tečejo solze od smeha: “Pravi, da nam zaupa!” Odkimam: “Povej, da se moramo posvetovati!”
To noč sem se spraševala, zamišljeno sedeč v zavetju svojega kavča. Je mene povozil čas, ali je svet vedno bil tak, le da ga zdaj hitreje in brez zadržkov lažje spoznavamo, odkrivamo? Zahvaljujoč moderni tehnologiji, pred katero ničesar več ni mogoče skriti.
Kakorkoli že, naenkrat se spomnim nasvetov dekletom iz zadnje številke nekega ženskega časopisa, kaj naj sklenejo za leto 2019: Namesto zmenkov po internetu naj se raje dobijo z njim v živo. To je resnično moder nasvet, sem pomislila. In sem se strinjala.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec