“Jeza, rojenih v znamenju tehtnic, traja 0,2 sekunde …”
… sem nekoč prebrala. In umrla od smeha, ker je to, vsaj kar se mene tiče, res. No, jeze pa ne znam, ne zmorem niti nočem zadržati. Pustim ji izbruhniti, potem pa sem osvobojena in takoj pozabim, da sem bila jezna. Moram pa povedati svoje. Takšna pač sem.
Opravičujem se s citatom: “Vsaka bolezen je rezultat neizgovorjene zamere oziroma potlačene jeze ...” Torej, zakaj bi bila jaz bolna, ker so drugi nesramni? Naj vejo. Mogoče jih bo sram, ko jim podržim ogledalo pred njihovimi dejanji, hm ... Čeprav to ni bistvo niti namen. Namen je znebiti se bremena zaradi krivice, ki ti jo delajo! Tudi spomin na trdne obljube, da si bom slaba dejanja drugih zapomnila, me drži približno 0,2 sekunde. Ker nikoli ne gledam nazaj. Živim zdaj in zrem v obzorje pred seboj.
Čas pa je zbežal ...
Otroci so postali samostojni, mož na morje k meni prihaja ob (podaljšanih) vikendih.
Režiser iz Sarajeva mi je predlagal, naj napišem scenarij za film po sovjem romanu Za ovinkom zakona. Tako imam svoj urnik življenja na Lošinju. V bistvu le pišem, hodim plavat, jem solate, nič ne kuham, če pa želim jesti kaj konkretnega (ribe ali jagnjetino), imam v zalivu Rovenska svojega Bosanca, lastnika restavracije, ki me je, skupaj z ženo, toplo Slavonko, zelo vesel.
V Ljubljani se že nekaj let lepo družim z Ireno. Le teden dni, preden sva se srečali, me je prvič videla na RTV SLO v neki oddaji in izrekla na glas: “S tole žensko bi pa rada šla na večerjo! In se pogovorila o vsem, kar me muči.” Usoda ji je izpolnila željo. Preden sem to poletje odšla na počitnice, me je intenzivno spraševala: “Laže mi. Renato mi laže. Z nekom se redno videva ob določenih dneh in ob določenih urah. Z mano že nekaj časa sploh ne spi ...” Ko pa me je spet ujela v nepravem trenutku z vprašanjem: “Kaj misliš ‒ me vara ali si izmišljujem?” sem ji nestrpno zabrusila: “Saj imaš denar! Najemi detektiva in nehaj me mučiti! Nisem vedeževalka. Če te zanima, se tega loti profesionalno!”
Potem me je poklicala na Lošinj: “Vse sem odkrila! V šoku sem! Ali lahko pridem k tebi, prosim! Vem, da delaš, da imaš rok, ampak obljubim, ne bom ti težila, le nekaj ur te bom potrebovala, da ti vse povem, in potem se bom podredila tvojemu urniku.”
Odgovorim, ne da bi 0,2 sekunde premislila: “Seveda lahko. Kar pridi. Ni se ti treba prilagajati, le živi po svojem urniku in kot da me ni ‒ le en dan ti bom na razpolago!”
Ko je prišla, sem ji pokazala sobo, kopalnico in povedala: “Svojo sobo imaš, svoj komfort, mene ni ... razen danes ... Nora sem, ko pišem, in ne garantiram zase. Zato se drži dogovora!”
Se nadaljuje.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču