Podrobno mi pripoveduje, kaj je odkril detektiv.
Zgrožena je. Resnično v šoku. Sediva v restavraciji ob morju. Sonce je krvavo rdeče, njeno srce se trga, ruši se ji svet, v agoniji čustvene razbeljenosti je. Naroča eno travarico za drugo. Poslušam jo ... njena samo izpraševanja.
Ko pa vpraša: “Ali bi ti??? Bi se prilagodila njegovim perverznim zahtevam v seksu le zato, da bi ga obdržala? Čeprav se ti na moč upira? Le zaradi njega ...” poskočim kot oparjena: “Si nora? Le revne ženske iz nižjih slojev delajo kompromise. Ne boš se upogibala ti, bogata, z lastnim denarjem, uspešnim podjetjem, lepa, seksi, v najlepših letih!!! Saj si poslovna ženska ‒ predstavljaj si, da sediš za pogajalsko mizo ‒ kje je tvoj interes???”
Pogleda me, kot bi me prvič videla: “Ti, ki pišeš in govoriš o ljubezni kot največji vrednoti, je zdaj ne priznaš. Govoriš o interesu.” “To ni ljubezen, ne po tvoji definiciji ljubezni in ne po tvojih pričakovanjih. Torej?”
Vztraja: “Ali ti bi? Bi hotela na vsak način, ne glede na pogoje zadržati svojega moškega? Mogoče je to dolžnost prave ženske ‒ da sledi svojemu moškemu v vsem, kar on je?" Odkimam: “On ni tvoj moški. On je bolnik in ujetnik svojih perverzij, ki jih ti ne moreš pozdraviti tako, da se jih sama udeležuješ. Če ti paše, delaj, kar si želiš. Le zavedaj se, da boš, če boš šla prek sebe, da bi mu ugajala, zbolela. Jaz nikoli, nikoli ne bom ničesar naredila zaradi koga drugega, če to ni po mojem etičnem in moralnem konceptu. Sama se moraš odločiti!”
Sonce je že zašlo, midve sva se prijeli pod roko in šli domov. Čeprav sem spala, sem jo slišala vsakič, ko je odprla hladilnik in si natočila travarico ter jo spila na terasi. Naslednje jutro. Vstanem ob običajni uri, prepričana, da spi. Toda ne. Sedela je na terasi. Pred njo polna steklenica travarice. Nasmehne se mi: “Prosim te, spij eno z mano. Tako si zabavna in tako modro govoriš, ko malce spiješ!”
Odkimam: “Delo me čaka. Dogovorjeni sva. Včeraj sem ti posvetila ves dan, vse sva dorekli. Drži se dogovora, čustva pa ... Njim ne moreš ukazovati. Toda zasleduj cilj in jih ignoriraj. Čustva so kot sveže mleko ‒ nezanesljive kakovosti v najhujši vročini. Ne moreš se zanesti na čustva, moraš pa jih prenašati. Zjokaj se, ko te napadejo, ne bori se. Toda delaj z možgani in z razumom.”
Se nadaljuje.