Različni pisatelji so tudi potrdili, da imajo FB in svoje profile.
S težko muko, polna dvomov in odpora, sem se le začela spogledovati z možnostjo, da tudi sama postanem članica FB-družine. “Toda potrebujem profesionalnega človeka, ki mi bo to vodil. Nočem izgubljati svojega življenjskega časa s tem,” sem vztrajala. In sem jo dobila ‒ mlado, lepo, pametno in kvalitetno punco, ki mi bo postavila in vodila FB. Jaz moram le sama pisati vsebinske stavke, odstavke, ki bi izražali moje mnenje.
Nekaj časa je bil moj FB-profil brez fotografije. V tem času se ni dogajalo nič posebnega. Napisala sem mnenje o nekem filmu, o kakšni knjigi in podobno. Odzivi so bili luštni, prijetni. Postajalo mi je všeč ‒ tisti, ki so poznali moje ime, so mi se oglasili. In sem vse po vrsti sprejela za prijatelje. Poučili so me, da se potem vedno lahko premislim, če se izkaže, da mi kdo ne bi ustrezal. Potem pa je moja prijateljica ugotovila, da nimam fotke na profilu, in mi jo je nemudoma postavila.
Moja hči, tista, ki me je potisnila v naročje FB, pa je ocenila, da obstaja lepša fotografija, ki se ji je zdela primernejša za profilno. Zamenjala jo je. In se je začelo ‘dogajati’. Javil se je neki fant. Vsaj predstavil se je kot mlajši moški. Z imenom in priimkom. Brez profilne slike. Od začetka je bilo dopisovanje vljudno. Kdorkoli mi je kaj vljudnega napisal, sem mu tudi vljudno odgovorila. Potem pa se je hotel pogovarjati z menoj. Rekla sem, da si s FB-prijatelji navadno pišemo.
Pa je kljub temu poklical po Messengerju instinktivno sem odprla linijo in zagledala sliko. Le goli leseni stol, na njem človeško bitje z belo masko čez obraz in glavo, le oči so gledale ven. Srhljivo. Spomnila sem se nekega filma, ki sem ga gledala pred približno 20 leti: na fakulteti za psihologijo, v Madridu, je neki profesor psihologije nekaj študentom naročil, da so mu vsake toliko časa pripeljali študentko, ki so jo s prevaro, z zvijačami zvabili v kletni prostor.
Tam so jo zvezali, ji nadeli podobno masko čez obraz in jo mučili do smrti.
Ves postopek so snemali. Ko je tako izginilo nekaj deklet, je policija skupaj s starši odkrila, kaj se v resnici dogaja in kje. Nekako v tem času sta tudi moji hčerki študirali v Madridu in ves čas njunega študija, ko sta bili zdoma, nikoli nisem prespala cele noči ‒ vedno sem gledala po dva do tri filme, da bi noč bila krajša in da sem ju lahko zjutraj poklicala. Zaradi tega filma mi je zaledenela kri v žilah in tresla sem se vse do jutra. Še dolgo me je preganjal.
In zdaj podobna scena na mojem mobilniku in neki grozljiv glas hoče govoriti z menoj.
V hipu sem ugasnila stik in izbrisala tega človeka. Potem pa so me poučili, kaj vse moram preveriti in kako poizvedovati, preden nekoga sprejmem za FB-prijatelja.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču